Slovenijo oglašujejo po svetu kot zdravo, aktivno in zeleno deželo. Zdi se, da vsakdo razume, kaj je zdrava dežela; ali pa aktivna, če že zelene barve gozdov ni tako težko zgrešiti, ker jih imamo pač veliko. Za oglaševanje gotovo porabijo veliko denarja, saj je medijski prostor drag, kot pravijo poznavalci; porabljajo ga, da bi ljudje razumeli nerazumljivo in nesmiselno metaforo o aktivni in zdravi deželi, saj so aktivni in zdravi lahko ljudje, ne more pa biti tak pojem, kot je dežela ali država. Ekološke katastrofe se v njej sicer dogajajo zadnje čase skoraj enkrat tedensko, toda danes je modno vsaj enkrat na tri stavke uporabiti besede, kot so: zeleno, aktivno, zdravo. Na rabi takih besed je nekaj magičnega – kot da bo dovolj pogosta raba ustvarila to, na kar se domnevno nanaša.

Ni torej toliko pomembna empirična realnost, pomembni so zlasti modni trendi, pomembno je oglaševanje, pomembni so vtisi ali pa je celo povsem vseeno, kaj se dogaja; tak je tudi osnovni namen oglaševanja, s katerim želijo vplivati na ljudi ali pa mogoče celo ne želijo vplivati. Morda je na delu preprost cinizem: tudi če vse zastrupimo in zasvinjamo, pa naj gre za reke, morje, zemljo ali ozračje, smo še vedno za zeleno, aktivno in zdravo, ker je danes pač treba biti. A pojdimo po vrsti.

Najprej odkriješ bombo. Ki tehta četrt tone. Nekaj ti ne da miru, da bi jo pustil pri miru, tam, kjer leži že od druge morije sem, zato jo spraviš na prevozno sredstvo (???) in odpelješ k sebi domov, skoraj v dnevno sobo! Kako to narediš, kako jo dvigneš, ne da ti eksplodira v roki, kako pripelješ tako težko bombo domov in zakaj to storiš? Pa meni pravijo, da se mi bodo scvrli možgani od branja knjig.

Danes je zunaj 38 stopinj Celzija. V senci, seveda. Na soncu je – nimam pojma, koliko. Kdor leži ob enih popoldan dve uri na plaži, je verjetno ob koncu praženja pečen čevapčič, kot je pečen tisti, ki ga obračamo na žaru. Vem samo to, da mi je vroče in da želim čim dlje ostati v senci, kjer pa je temperatura zraka višja od moje telesne temperatura, kar pomeni, da moje telo ne more oddajati dovolj toplote in se pregreva.

Na televiziji ne črhnejo ne črne ne bele o podnebnih spremembah, so pa zato zadnjič v osrednji informativni oddaji zvečer razpravljali in razpravljali in razpravljali o oni bombi, ki jo je možakar pripeljal k sebi na dvorišče, obširno pa so spregovorili tudi o tem, kako so si navadni ljudje končno oddahnili, ko so jo strokovnjaki, ki se na take zadeve spoznajo, ročno onesposobili in se je tam na robu gozda malo pokadilo. Potem se je zdelo, da se življenje vrača v ustaljene tirnice in da je vse v redu.

Pa ni, kajti ustaljene tirnice pomenijo danes še več energije, še več suš, še več katastrof, ki že sedaj stanejo težke milijarde. In čisto mogoče je, da bo še komu prišlo na misel, da si pripelje bombo v spalnico, da bo potem na koncu, ko jo bodo odnesli od tam, spet videti vse v najlepšem redu.

Kot rečeno: ni v redu. Ni niti slučajno v redu. Požari na primer to poletje divjajo vsepovsod; treba se je zgolj sprehoditi po medmrežju. Škodo merijo v milijardah evrov in dolarjev. Hrane je bistveno manj, kot bi je bilo, če ne bi bilo take suše.

Obstaja norost.

Nafte namreč načrpajo več kot kadarkoli. In zemeljskega plina tudi. Znanstveniki se trudijo obveščati javnost o katastrofah, ki jih človeštvo povzroča sebi in vsemu živemu prav s črpanjem energije iz tal, toda pri tem jih ovirajo, ker so prepričani, da ne smejo vznemirjati ljudi.

Norost je zares velika: eni vozijo domov bombe, namesto da bi jih pustili ležati, kjer pač ležijo, drugi vlečejo iz zemlje energijo, namesto da bi jo pustili ležati tam, kjer leži že milijone let, in se naučili uporabljati čisto energijo lastnega planeta ali na primer bližnje zvezde, kar bi bilo še veliko bolje.

Novinarji pa raje poročajo, drugače človek preprosto ne more reči, o trivialnostih, o letošnjih modnih trendih in o tem, da bo na svetu že kmalu več istega, ker mainstream ekonomisti sporočajo veselo vest, da gospodarstvo ponovno galopira. Ne vem sicer, kje dobivajo take podatke, saj uradni podatki kažejo nekaj drugega. Treba se je le sprehoditi po medmrežju, kot rečeno, in prisluhniti neodvisnim medijem.

Ljudje se sicer radi sprehajajo po medmrežju, zato je res vprašanje, kje se sprehajajo novinarji in mainstream ekonomisti.

Navkljub enim in drugim je res, da se v ozračju kopiči energija. V oceanih tudi. Vse raste. Mediji mi dnevno sporočajo, da vse raste. In da je zelo pomembna rast BDP-ja. In da je nezaposlenih manj kot prej. Taka je uradna statistika, pravijo. A koga v resnici zanima uradna statistika, ko je zunaj 38 stopinj v senci?

Mene zanima realnost. Ne zanimajo me pravljice o rasti. Ne zanimajo me politiki. Niti enega slovenskega politika ni, s katerim bi želel na kavo. Preveč konservativni, predvidljivi in klišejski so. Ne bi se mogel pogovarjati z njimi. Paradoks je, da se še o vremenu ne bi dalo pogovarjati, ker verjetno mislijo, da je vreme lepo, ker je nebo modro in ne dežuje.

Tudi podnebne spremembe so predvidljive, čeprav so kaotične. Torej bo še huje. In kaj sedaj?

Živimo v svetu, v katerem je pomembno pozabljanje. Pomembna je tipka delete. Čisto preprosto. Cele dele zgodovine zbrišeš z enim samim pritiskom na tipko. Je mogoče pozabiti na podnebne spremembe, jih je mogoče preprosto odmisliti? Mislim, da ne. Ljudje se sicer trudijo, a je vse zaman.

Oglejmo si še nekaj svežih podatkov.

Količina ogljikovega dioksida v ozračju narašča iz dneva v dan; narašča tudi količina metana in ogljikovega monoksida. Eden izmed razlogov so tudi obsežni požari. Ponekod v ZDA, Kanadi, v Kazahstanu, Mongoliji, Rusiji, na Portugalskem, kjer so letos zabeležili že osem tisoč požarov, in drugje je presegla številko 800 ppm, kar je izjemno veliko, če vemo, da je že 400 več kot preveč.

Podobno velja za temperature ozračja. Medtem ko je v tem delu Evrope okoli 38 stopinj Celzija, je na Bližnjem vzhodu in ponekod v Afriki temperatura višja od 53 stopinj Celzija. V Iranu je na primer nedavno izmerjena temperatura zgolj 51,9 stopinj.

Podatki nam povedo, kako nemočni smo. In da ne živimo v tehnološko visoko razviti civilizaciji. Naša civilizacija je namreč izjemno primitivna. Ne obvladuje niti energije lastnega planeta. V resnici sploh ničesar ne obvladuje; dejstvo je, da ne obvladuje niti sebe. Vsak dan je zato svojevrstno sprenevedanje. Verjamemo, da civilizacija napreduje, radi bi verjeli, da bo prihodnost lepa, a ne bo.

Tega ne pišem, ker bi bil zloben ali privoščljiv. Nikomur ne privoščim trpljenja, ki nas čaka zaradi podnebnih sprememb. Ne morem pa se obnašati, kot da jih ne bo.

Pri roki je vzporednica. V letih pred drugo svetovno morijo sta se Freud in Arnold Zweig še zadnjič trudila razsvetljevati svet, kot piše Jacqueline Rose v knjigi The Last Resistance, čeprav je bil Zweig skoraj slep, Freud pa je umiral zaradi raka.

Ni jima moglo uspeti in svet se je za šest let pogreznil v temo. Lekcija pa ostaja: ne podcenjujte težav, ki so pred nami. V nekaj letih se lahko povprečna temperatura ozračja na tem planetu zaradi kombinacije dejavnikov dvigne tudi za dve stopinji Celzija in pol. Potem bo videti Pariški sporazum kot cinična šala in kot zanesljivo znamenje pomanjkanja razuma, kot bi nemara pripomnil Foucault.