{facebook http://za-misli.si/images/jereb.jpg}

Dunkirk je eden najbolj nenavadnih velikih studijskih filmov kar jih je možno videti. Ne le nenavaden vojni film, ampak nenavaden film nasploh. Režiser in scenarist Christoper Nolan v njem opusti kar nekaj filmskih stalnic in dogajanje vsebinsko zooža do te mere, da se nam na koncu vse skupaj zdi kot nekaj povsem novega iz sicer že uveljavljenega žanra vojnega filma.

Dunkirk (francosko Dunkerque) je srednje veliko obalno mesto na skrajnem severo-vzhodu Francije. Še precej na začetku 2. svetovne vojne, maja leta 1940 je bilo v mestu in njegovi okolici nastanjenih okoli 400.000 zavezniških vojakov, večinoma Britancev, Francozov in Belgijcev. Tja so jih prignale zgodnje, nepričakovane vojaške zmage nemške vojske v Franciji in v državah Beneluksa. Nemška vojska je 21. maja l. 1940 že obkolila in napadala teh več sto tisoč zavezniških vojakov na severu Francije. Takratni britanski premier Winston Churchill je vse skupaj poimenoval za vojaško katastrofo v kateri je ogroženo jedro britanske vojske, ki jo je potrebno nujno evakuirati domov. V operaciji s tajnim imenom Dynamo se je to med 26. majem in 4. junijem l. 1940, proti vsem možnostim, tudi zgodilo. V osmih dneh je floti 800 večinoma civilnih plovil uspelo rešiti 338.226 vojakov, kar so poimenovali tudi kot »čudež pri Dunkirku«.       

Pri tem filmu je tako, da bi lahko uporabil začetne besede igralca Toma Hardya iz filma Pobesneli Max:  »Obstajam v tej pustinji. Mož skrčen na en sam instinkt: preživeti«. Že prvi prizori v filmu so strelska bitka na ulicah Dunkirka, nadaljuje se s strašljivo posnetim letalskim bombardiranjem vojakov na plaži, potem s trudom vojakov priti na ladjo za evakuacijo, itn... Ena izmed opuščenih stalnic v filmu je ta, da v njem ni običajnih filmskih likov z ozadji, zgodbami, praktično vsi dialogi v filmu pa se vrtijo okrog trenutnega dogajanja in ničesar drugega.  

Zdi se, da se je režiser filma osredotočil na tisto kar je najbolj filmsko: na podobe, na izpeljavo scen in tudi na zvok. Tehnično gledano gre za produkcijo z najbolj visoko kvalitetnimi kamerami, pravo vojaško opremo, pravimi starimi letali in celo pravimi ladjami. Filmski scenarij je vsega skupaj obsegal le 76 strani, sam film pa 106 minut. Osebno sem ga zaradi intenzivnosti dogajanja občutil kot vsaj dve uri in pol.

Rezultat je hiper-resen film za katerega se mi res zdi, da se ustvarjalci z njim niso trudili, da bi gledalce zabavali. Tisto kar prikažejo, pa prikažejo na najbolj prepričljiv, tudi srhljiv način. In zelo presenetljivo, brez da bi iskali in kazali čim bolj grozljive podobe, v glavnem le s zelo spretno uporabo zvoka in montaže. Gledalec si vsekakor ne želi, da bi bil del takega dogajanja, kjer ga lahko ubije kak bombnik, podmornica, ali pa streli iz pušk. Pogleda do konca nisem hotel umakniti, čeprav sem si med filmom vsaj enkrat zaželel, da bi bilo vsega skupaj prej konec. Ne zato, ker bi bilo kaj tako slabo narejeno, temveč nasprotno, ker je bilo vse skupaj tako prepričljivo.