Ko gre za človeka in skalo, je menda vse jasno. Energije in avre in vse te čudne reči delajo golaž iz nečesa, kar je v osnovi strogo ločeno. Vsak kerlc, ki je pripravljen nekomu razbiti gobec, ker ga je pogledal, ve, kje se sam konča, oni z gobcem pa začne. In vsaka babnica, ki nekaj da nase, preden gre med ljudi, ve, kje se konča ona in začne, kar je dala nase. Samo suhci s predolgimi gobci, debelimi očali in gnezdi na glavah kvasajo o pretoku energij, o energijskih telesih in skoraj povsem praznem prostoru, iz katerega sta sestavljena tako skala kot kerlc, pa kljub temu ne moreta drug skozi drugega.

Vsakemu normalnemu človeku je jasno, kaj je zrak, kaj špricer in kaj so umetni nohti. Skozi zrak se lahko premikamo, skozi špricer se težko premikamo, skozi nohte pa sploh ne. Pa je snov res tako jasna?

Pustimo ob strani duhovnost. Briga nas, zakaj kerlca razburi, če ga moški gledajo, babnico pa, če je ne. Za naše potrebe lahko zanemarimo tudi avro. Ostanimo pri telesu! Kje se začne in kje konča?

Ni treba iti na prvo žogo in izpostaviti zabrisane meje med nosečnico in zarodkom. Lahko gremo na prvo žogo in izpostavimo zabrisano mejo med nevljudno zehajočo nosečnico in ozračjem. Lahko ji pokukamo v nožnico, a prav tako ji lahko kukamo v druge odprtine …

Nosečnica je topla, torej ogreva zrak okoli sebe. Zdaj ko je vroče, ga mogoče tudi ohlaja …

Vdih in izdih; toplota; pot, ki izhlapi … – tudi to je bolj golaž kot skleda lešnikov. Ko gre za trdno snov pri telesu, pa bi stvari morale biti jasne kot lešniki.

Res? Čigavi so lasje, nohti (naravni) in delci kože, ki ves čas odpadajo? Jasno: moji, dokler se me držijo, in ne-moji, ko se me ne več.

Kdaj pa lešnik, ki ga pogoltnem, preneha biti lešnik in postane jaz? V ustih, požiralniku, želodcu, črevesu …? In če pride razmeroma nedotaknjen nazaj ven ali gre naprej ven, ostane jaz ali postane spet lešnik? In če ga zgrizem in prebavim? Kdaj moj urin preneha biti jaz: v jetrih, mehurju, sečevodu, na izhodu ali ko curek razpade v kapljice? In če me kdo ustreli, ker streljam kozle, pa izstrelek ostane v telesu: čez koliko časa postane jaz? Ali če mi iz istega razloga razbije gobec, pa mi vstavijo čeljust iz titana: je ta čeljust jaz ali rudnik, iz katerega je vzet titan ali nekaj svojega?

Zadeve lahko še bolj zapletemo. Da delujem in živim, da sem, kdor sem in kakršen sem, so nujno potrebni brezštevilni eno- in večceličarji, ki me sestavljajo. Enako nujno sem jaz – živ in delujoč – potreben njim. So jaz ali so sami svoji? … Mitohondriji v mojih celicah imajo svojo DNK in svojo gensko zgodovino, ki ji moja »uradna« služi samo kot ogrodje – kot meni rod, pleme, država. To so potomci nekdanjih razbojnikov in teroristov – enoceličarjev, ki so napadli celice naših davnih prednikov. Nepovabljeni so vdrli, domačijskim celičnim strukturam kradli hrano, nato pa so kar ostali in niso hoteli nazaj, od koder so prišli. Od samice do samice, preko neštetih mater so njihovi potomci prišli v nas, in danes naše celice ne morejo brez njih, oni pa ne izven naših celic.

Meje živih bitij so zabrisane. Čeprav izgledamo trdni, je tudi to en golaž. Navsezadnje sta dve tretjini naših teles voda, s katero so prežeti trije 'tuji' enoceličarji na eno našo celico polno podceličarjev …

Posvetimo se raje skali in umetnim nohtom! Morda pa naša kerlc in babnica tam le najdeta jasnost in z njo duševni mir …

Skala (pustimo ob strani tisto v čeljusti) in umetni noht nistavideti kot golaž. Trda sta in se ne spremenita kar tako v nekaj drugega. Drug na drugem sicer pustita sledove, ki pa jih z lahkoto očistimo. Res se obrabita, obledita, zmehčata, zvijeta in nazadnje zdrobita, a to traja celo večnost. Noht bo šele na zelo dolgi rok postal usedlina in se pod težo više ležečih usedlin spremenil v skalo. Skala bo na dolgi rok sprhnela in postala hrana kakšni gniloživki. Ko jo bo pojedel gobarsko razpoložen voluhar, bodo posamezni delci odpotovali iz črevesja v kremplje. Kremplji se bodo izrabili, kmet bo dal obglodano in opraskano korenje kravi, njeno mleko pa bo končalo v smetani na torti, ki jo bo kerlčev in babničin davni potomec jedel za rojstni dan. Skala in babničin noht lahko gresta drug skozi drugega, le da se ta golaž kuha bolj počasi …

… pa tudi hitro. Vsak prask nohta po skali ustvari prašno mešanico enega in drugega. Še tako nežen stik ju vsaj zvije, če ju že ne poškoduje. Kje se konča noht in začne skala, kadar se stakneta?

Ne, ni duševnega miru za kerlca in babnico. Vse je golaž. Ko ju gledam, je moj pogled kuhalnica, ki premeša vse v tem loncu. Njuni in moji kemični odzivi so drugačni kot brez pogleda. Telesni premiki tudi. Pogled – torej duhovnost in energija – lahko spremeni snov. Ne konča se na površini pogledanega kerlca in gledane babnice. Je torej zgolj moj ali je tudi njun? In ko se zaradi snovnih posledic pogleda malce kasneje vključi kos titanovega rudnika – je 'naš' pogled tudi kirurgov, titanov in rudarjev?

Človek lahko gre skozi skalo, če si izdolbe prehod. A če si ga izdolbe, se skala preko izkušnje vdolbe v njegov spomin, torej postane del njega. In on postane del skale, ker so njegove roke preko orodja vanjo vdolble spominske brazde.

Vsi neprestano puščamo sledove drug na drugem – tisti z DNK-jem in tisti brez. Meje so ravno tako zabrisane kot pri energijah. Prazen prostor, ki naj bi nas ločeval, pa je poln pogledov in drugih mejno snovnih pojavov, ki nas povezujejo.