Slepec naj bi videl več prav zato, ker je slep. To zveni neumno, ampak do neke mere drži. Slepci prav gotovo 'vidijo' marsikaj, kar videči prezremo. Res pa je tudi, da mi vidimo marsikaj, česar oni ne morejo. Lahko, če se potrudimo, opazimo tudi večino tega, kar po zaslugi svoje slepote zaznajo oni? …

Poglejmo pamet! Pametni se slepo zanašajo nanjo, tepci pa raje uporabljajo iznajdljivost. Pamet nas pripelje globje, neumnost pa dlje. Izumitelji so v glavnem pametni, vodje pa …

Najbolje je seveda biti oboje: slep in videc, pameten in tepec. To tudi smo: za nekatere reči eno, za druge drugo … A kot slepcu niti najmogočnejši uvidi ne pomagajo, da se ne bi spotaknil ob štrleč tlakovec, tudi razgledanost pametnemu ne pomaga, da bi razumel stranpoti človeške družbe.

»Zakaj« je najtežje vprašanje. Znanost nam je v zadnjih stoletjih postregla z odgovori na skoraj vsak »kako«, ki si ga je kdo zamislil. Zakaji pa ostajajo množično neodgovorjeni. Tudi Marconi, eden od izumiteljev radia, je prostodušno priznal, da ne ve, zakaj ta reč deluje.

Če se »zakaj« nanaša na kaj iz sveta računskih naravoslovnih znanosti, se je do »zatoja« praviloma mogoče dokopati z mukotrpnim delom. Če skušamo doumeti ravnanje ljudi, pa je bolje uporabiti neumnost, sicer si bomo razbili glavo.

Zakaj obstajajo ponižnost in nadutost, več- in manjvrednost; ljubosumje, pohlep in zavist; samopohabljanje, nasilje in vojne; obredi, vere in drugi –izmi; mamila, moda in trgovina; prekomerno izčrpavanje naravnih virov ter vsesplošna težnja po obvladovanju (in onesrečevanju) drugih? … Zakaj je vse to ne le družbeno sprejemljivo, ampak zaželeno? … Samo zato, ker se po zaslugi teh neumnosti bolj uspešno razmnožujemo in širimo svoje gene, kot bi jih brez njih? … Kdor te temelje človečnosti (ni napaka) prezira, zavrača, ali se bori proti njim, velja za bedaka in sovražnika svoje vrste, čeravno je to dokaz, da gre za mislečega človeka, ne zgolj za človeka kot eno izmed različic opice.

Neumni se ne sprašujejo ali je nekaj dobro ali ne, ali je prav ali ne. Neumni vidijo in izkoristijo v svoj prid.

Kaj je za človeka bolje: da se zlije z družbo ter posledično uničuje naravo in onesrečuje vse živo, vključno s samim sabo, ali da se postavi v bran naravi in sreči (odsotnosti okoliščin, ki kličejo k boju ali begu) proti temeljem človeške družbe? V prvem primeru živi lažje in v skladu z geni, ki opredeljujejo ljudi kot družbena bitja. V drugem primeru ima čisto vest, a je v opreki z okoljem, kar ga težko osrečuje. V vsakem primeru je obsojen na nesrečno življenje.

Zakaj so nam zrastli ti silni možgani? Samo zato, da smo zdaj v svetu, ki smo ga po njihovi zaslugi uničili, umazali in onesrečili, bolj nesrečni, kot bi bili z manjšimi? …