Bolj delodajalci pritiskajo na delavce, slabše ti delajo. Zakaj se torej tako trudijo, da bi jim zagrenili življenje?

Jim gre za gospodarsko rast – rast dobičkov, ki jih vsako leto vtaknejo v žep? Ne (vir – predpredzadnji odstavek). Jim gre za sloves njihovih podjetij v poslovnem svetu? Ne; kapitalisti so preveč vase zagledani, da bi koga zaradi trpinčenja uslužbencev cenili bolj, kot če jih ne bi trpinčil. Jim gre za natančnost – da stvari tečejo s čimmanj motnjami? Ne; zdrava pamet in raziskave potrjujejo, da zadovoljni delavci povzročijo manj nepredvidenih in škodnih dogodkov kot nesrečni. Jim gre za čimvečji izkoristek delovne sile ob čimmanjšem vložku poveljevalne sile? Ne; osnovni naravni zakoni potrjujejo, da je za nasilje potrebna prekomerna uporaba sile in da reči, na katere izvajamo pritisk, slejkoprej počijo in potem niso več koristne.

Res je, da prestrašeni delavci – dokler ne počijo – delajo več kot čustveno neobremenjeni. Ne delajo pa bolj in bolje. Kjer vlada nasilje, ni domišljije. Kjer ni domišljije, ni razvoja. Kjer ni razvoja, ni gospodarske rasti. Kjer ni gospodarske rasti, ni kapitalizma.

Kapitalizem je nemogoč družbeni ustroj, kajti gospodarska rast, na kateri temelji, ne more trajati. Zadeva pri nas kaže razpoke, marsikje v tretjem svetu pa je že razpadla. Slejkoprej se bo povsod sesul. A še tisto kratko obdobje, kar je in kar bo obstajal, ga kapitalisti z vstrajnim, domišljenim in vsestranskim telesnim in duševnim nasiljem nad delavci onesposabljajo.

Zakaj to počnejo? Zakaj silijo delavce v nadure, v delo doma, v stalno telefonsko dosegljivost in odpovedovanje dopustu? Zakaj jih ustrahujejo z začasnimi pogodbami? Zakaj jim odrekajo možnosti napredovanja? Zakaj zamujajo s plačili, ne plačujejo prispevkov, izplačujejo manj, v bonih in na roko? Zakaj raje drago plačujejo odvetnike, da iščejo luknje v delavski zakonodaji, in lobiste, da jih širijo, kot plačajo delavcem, kar jim po zakonu pripada? Zakaj delavcem odrejajo delati reči, ki jih ne znajo dobro, na račun tistih, ki jih obvladajo in s katerimi lahko podjetju dosti več doprinesejo? Zakaj jim ne dovolijo, da si sami uredijo delo in delovno okolje, temveč se s predpisovanjem delovnih postopkov, o katerih nimajo pojma, in opremljanjem prostorov, v katerih se skoraj ne zadržujejo, utrujajo sami. Zakaj ne upoštevajo mnenj in priporočil delavcev, ampak tako ali drugače kaznujejo vsako njihovo pripombo zgolj zato, ker je bila izrečena? Zakaj ustvarjajo razmere, v katerih delavci mučijo drug drugega? Zakaj imajo zase in za druge kapitaliste povsem druga merila kot za delavce? In zakaj pri vsem tem od delavcev zahtevajo, da izkazujejo zvestobo in pripadnost podjetju, da so skrajno zagnani in navdušeni, ne da bi jim v zameno nudili karkoli dobrega, lepega ali koristnega, razen vedno bolj posušenih fičnikov?

Odgovor je preprost in očiten: ker so hudobni.

Povezava z bajkami o Hudiču, ki mu nekdo v zameno za uslugo proda dušo, se poraja sama. Tudi v teh bajkah hudič dela vse, da onemu ne bi bilo lepo in da bi dobil čimmanj tega, za kar sta se dogovorila.

Resničnost je še bolj kruta od bajk. Kapitalisti ne uporabljajo sladkih besed. Že v prvo ti ponudijo nesramno malo. Opozorijo te, da bo že tako kilav dogovor potrebno redno kršiti izključno v njihovo korist. Dajo ti vedeti, da se lahko nadejaš še dodatnih neugodnosti in neprijetnosti. In kljub temu pričakujejo, da boš od vzhičenosti padel v nezavest, nato pa ves čas izkazoval neskončno hvaležnost, ker so za vsakodnevno izživljanje in izžemanje izbrali prav tebe.

In kdo izgubi? Vsi – tudi oni. Nemoč delavcev jih dela močne. Njihova podrejenost jih dela mogočne. A nič od tega nikogar ne dela dobrega, lepega, koristnega – srečnega.