BAJKE:

V izmišljenem času v izmišljeni deželi obstajajo izmišljeni delovni običaji. Izmišljeni delavci delajo za izmišljene delodajalce 4, 5 ali 6 dni na teden. V enem tednu oddelajo 37,5 ur in imajo 2,5 ur odmora. V ostalem času so, kjer želijo biti, razen v službi, in počnejo, kar želijo, razen delajo za službo. Delodajalci jim lahko naložijo največ 2 naduri na dan, 8 na teden, 20 na mesec in 170 na leto – pa še to le takrat, kadar je izjemoma, nujno in nepredvideno povečan obseg dela ali ogrožena varnost ljudi in stvari.

o

POVESTI:

Nekje je skrito nenavadno pravilo, da morajo delavci prejeti pisne odredbe o svojih nadurah, preden jih začnejo opravljati. Kadar to nikakor ni izvedljivo, pravilo od delodajalcev zahteva, da jih odredijo ustno, pisne odredbe pa nadurnikom vročijo naknadno. Si predstavljate?

In nekje je čisto pravi dopust – takšen, ki ga delavci v celoti izkoristijo, in to letos, ne naslednje leto ali ob svetem Nikoli. Če kdo izkoristi 2 tedna skupaj, je to prav, ne narobe. In ne le to: vsako leto si lahko vsakdo vzame 1 dan dopusta takrat, ko to hoče sam.

Kakšna zgodba je šele, da lahko delavci opravljene nadure spremenijo v dodaten dopust …

o

RESNICA:

Resnica je, da je vse to res. Vse te bajke in povesti so nam s telesno in duševno krvjo in brazgotinami izborili rodovi delavskih prednikov. Dosegli so njihov vpis v zakonodajo. Vse za nekaj kratkih let, v katerih so tudi reveži lahko živeli in ne zgolj preživeli …

o

Danes vsega tega ni več. Večina zaposlenih se lahko za večino zgoraj napisanega pod nosom obriše – in to kljub temu, da zakonodaja to zapoveduje. Če kaj dobijo, dobijo zaradi dobre volje delodajalcev. Če karkoli od tega zahtevajo, ko delodajalec ni pri volji, so v najboljšem primeru deležni norčevanja, v najslabšem pa brce v rit. Najpogosteje postanejo žrtve nasilja na delovnem mestu, ki je zgolj počasna in ubijajoča brca v rit. Vse to kljub temu, da zakonodaja to prepoveduje. Predlogi in pripombe ne pomagajo, prijave in pritožbe tudi ne, o tožbah pa bolje, da ne govorimo …

Za pogodbene delavce pa ni nihče krvavel in trpel. Oni niti v teoriji nimajo 40-urnega delovnega tedna z 2,5 urami odmora, niti dopusta, niti jim nihče ne preračunava nadur. Bajke in povesti o teh rečeh so zanje res bajke in povesti.

Obrtniki delajo na petek in svetek. Je prijetno živeti z zavestjo, da so nam elektriko in vodovod popravljali ljudje, ki so bili nazadnje na dopustu pred tremi leti, k nam pa so prišli ob šestih zvečer in povedali, da so že od petih zjutraj na terenu, enako natrpano pa je bilo tudi zadnje 3 dni, ko smo jih čakali zaman?

A obrtniki večinoma vsaj nekaj zaslužijo in si lahko v kratkih oddihih od dela tudi privoščijo kaj, kar jih res veseli. Novinarji, umetniki, inštruktorji, osebni pomočniki, animatorji – ljudje, ki nudijo servis našim dušam – kljub celodnevnemu garanju pogosto ne zaslužijo niti za burek. Deležni so zgolj izsiljevanja, naj – ko so že tam – za dogovorjeni honorar naredijo še nedogovorjeno to in to. Kako bi le bilo drugače, ko pa tudi politiki, direktorji in predsedniki delajo vse dni in noči – tudi na banketih, ko se mrežijo, in na prireditvah, ko s svojo prisotnostjo podpirajo tam sodelujoče?

Medtem ko delamo kot stroji, naše otroke na morju v kolonijah pazijo vzgojitelji, ki delajo več kot 7 zaporednih dni po 16 ur na dan brez prekinitev (če gredo lulat, jih ob vrnitvi pričaka nekaj krvavega ali polomljenega – osebno preverjeno). Od tega bomo zboleli in mi in oni, ali pa smo že. A nič nas ne rabi skrbeti. Vse tiste sumljive bule, zamašene žile, šibka srca in razjedene notranje organe nam bodo izrezovali zamenjevali in obdelovali najboljši in najbogatejši zdravniki s pomočjo najbolj trpežnih medicinskih sester (ali zdravnice z brati) – v operacijah, ki lahko trajajo tudi po 20 ur naenkrat.

Če bi pračloveku, ki je delal 4-5 ur na dan, in to reči, ki so imele neposreden smisel in takojšen vpliv nanj in na njegove bližnje, povedali, kaj bo nekoč veljalo kot »dobro življenje«, »dobro delo« in »napredek«, bi se nam samo smejal. Pogrizljal bi okusno in hranljivo zel, ki danes velja za vseprisoten in trdovraten plevel, mimogrede popravil košaro, ki bi jo danes vrgli proč, nato pa se spustil k reki, se napil, ohladil in naučil kakšnega otroka plavati …