Včeraj mi je šlo na jok. Prvi minister Cerar je namreč izjavil natanko tole: Kakovost življenja ni zgolj neko udobje, pač pa pomeni samouresničevanje skozi delo in skozi pomoč drugim. Za začetek posredujmo izrečeno: vsem nezaposlenim, vsem začasno zaposlenim, vsem zaposlenim za nepolni delovni čas, vsem zaposlenim, ki bodo že jutri tehnološki višek, vsem upokojencem, vsem mladim z diplomo v roki, ki pišejo prošnje, da bi mogli delati, vsem bolanim, hendikepiranim ljudem, vsem invalidom, vsem, ki so sicer zaposleni, a ne morejo napredovati, vsem, ki zaslužijo 500 evrov mesečno, Bavčarju, vsem drugim tajkunom in – samemu Cerarju. Zastavimo mu še tole vprašanje: Kako je videti v javnosti njegovo udobje, njegovo samouresničevanje skozi delo in njegova pomoč drugim ljudem? Saj nisem rekel, da vsega tega ni mogoče videti, zanima pa me, kako vidi, kar vidijo drugi.

Privzemimo, da Cerar ve, kaj je samouresničevanje človeškega bitja z delom. Mogoče je bral Marxa, najverjetneje pa ga ravno ni bral. Nič hudega. Morda je bral psihologe, na primer ameriške humanistične psihologe, ki so že pred desetletji razvili in pojasnili pomen samoaktualiziranja in samouresničevanja za človeške eksistence. Tudi če ni prebral ene same knjige, mu zdravi razum mora povedati, da je samouresničevanje človeških bitij in potencialov, ki jih ima čisto vsak človek, kar je treba posebej poudariti, izjemno pomembno za zdrav duševni in telesni razvoj ter da je mogoče le v empiričnih družbenih okoljih. Nihče se namreč ne more samouresničevati sam na Luni.

Ljudje smo družbena bitja, in potrebujemo drug drugega. Ustvarjamo družbena okolja, znotraj katerih bi se lahko uresničevali in razvijali in aktualizirali; zapisano velja za vsako človeško bitje. Tu pa se v kapitalizmu, saj prav v njem živimo, rado zatakne, zato je Marx zapisal, da družbena okolja niso vselej taka, da bi se vsi ljudje v njih samouresničevali, kar logično pomeni, da jih je treba spreminjati.

Torej smemo reči, da je samouresničevanje človeških bitij skozi delo neposredno prepleteno z zgodovinskim samouresničevanjem družbenih okolij, v katerih živijo in delajo.

Pravzaprav se v kapitalizmu zatakne že strukturno, kar pomeni, da se zatakne po nujnosti. Vzemimo primer, da bi zapisano tudi dobro razumeli.

Delavec na gradbišču. Poleti vstane zarana, na primer ob štirih ali petih, ker je rana ura zlata ura, kot pravi slovenski pregovor, to pa pomeni, da je treba začeti delati zelo zgodaj, in nikakor šele od devetih. Odpravi se na delovno mesto, ki je na nekem gradbišču. Tam dela, kar mora. Ob osmih ali devetih zjutraj, ko gredo nekateri ljudje šele v službo, je lahko na gradbišču že pripeka, zato ne moremo govoriti o nekem udobju.

Vmesno vprašanje: kako na gradbišču v pripeki uresničuješ samega sebe skozi delo, ki je vnaprej natanko določeno?

Nadaljujem. Delavec dela, znoj mu teče s čela, trudi si, da bi delo opravil čim prej in kakovostno, nekega udobja pa od nikoder. Vmes razmišlja, kako se bo prebil skozi mesec, ker ima doma dva šoloobvezna otroka, njegova žena pa ni zaposlena, ker je pred časom čez noč postala tehnološki višek, ker so podjetje najprej privatizirali, potem pa še spravili na beraško palico. Misli mu uhajajo na položnice in stroške, dolgove in strah, da ne bo uspel plačati naslednjega obroka od kredita, ker mu je šef že prejšnji dan nakazal, da naslednje plače morda sploh ne bo in se pri tem skliceval na njemu nejasne postopke in ljudi, ki da ne plačujejo po pogodbah, kar bi morali plačevati.

Delavec nekje sredi poldneva, ko je pripeka že skoraj neznosna, kar pomeni, da je nekega udobja še manj kot zjutraj, poje nekaj malega, sendvič z najbolj poceni salamo, ker nima denarja za bio organske priboljške, ki znižujejo holesterol, glukozo v krvi in visok pritisk. Potem nadaljuje delo do poznega popoldneva, ker mora biti delo narejeno do roka, sicer sledijo kazni.

Predstavljeni delavec še ni slišal za humanistične psihologe, pozitivno psihologijo in tehnike samouresničevanja skozi kreativno delo, ki ga podpirajo seminarji team buildinga, treningi joge, zen meditacije, notranjega miru, samoregulacije stresa, obvladovanja samega sebe in nenasilnega komuniciranja.

Vse to mu preprosto ne pomeni nič, ker mu tudi ne more pomeniti. Ne more mu pomagati plačevati položnic, ne more mu pomagati pri odplačevanju kreditov in ne more mu pomagati pri iskanju zaposlitve za nezaposleno soprogo.

Ko pride delavec zvečer utrujen in zgaran domov, si želi nekaj udobja, miru, počitka. Prižge televizor, z ekrana pa mu Cerar ročno sporoči, da kakovost življenja ni le neko udobje. Delavec ne uživa prav veliko udobja, to bi Cerar preprosto moral vedeti, želi pa si malo počitka, saj mora naslednji dan ponoviti vajo, kar pomeni, da mora zelo zgodaj vstati in oditi na gradbišče. Ne vem, kdaj vstaja Carar, ampak na gradbišče mu zagotovo ni treba.

Prav tako mu ni treba zjutraj prestavljati vsebnikov za smeti, ni mu treba čistiti kanalizacijskih jaškov, dimnikov ali greznic, ni mu treba polagati asfalta na cesti v junijski vročini, ko je lahko zunanja temperatura tudi v senci čez trideset stopinj, ni mu treba kopati jarkov, delati na njivi, na urgenci, v domovih za starejše, na primer na oddelku za dementne ...

Poleg tega Cerar sporoča delavcu, da je kakovost življenja tudi v pomoči drugim ljudem. Delavec pomaga pri gradnji stanovanj, ki so prav gotovo namenjena drugim ljudem, negovalke v domovih za starejše pa negujejo ljudi, ki se ne morjeo negovati sami. Kaj podobno konkretnega naredi Cerar, da bi pomagal drugim?

V tej deželi živi in dela veliko ljudi, ki zaman upajo in čakajo, da bo njihovo delo primerno nagrajeno. Obenem vsak dan poslušajo medije, ki poročajo, kako elita mimogrede opere milijardo evrov, skrije v razne eksotične oaze sto milijard, se izogiba plačevanju davkov.

In ker ljudje niso neumni, jim je jasno, da živi udobno (neko udobje torej) predvsem elita, kar pomeni, kako neverjetno, da so Cerarjeve besede pravzaprav namenjene njim – torej tudi njemu samemu, saj je del elite.

Ali si predstavljate, da se začne elita zgledovati po Cerarjevih besedah? Da pomaga drugim ljudem, da se samouresničuje skozi delo?

Če bi se to zgodilo, bi se začela revolucija. Brez pušk in bajonetov, brez prelivanja krvi, brez mrtvih in ranjenih. Ljudje bi bili navdušeni.

A tega ne bodo doživeli.