{facebook http://za-misli.si/images/jereb.jpg}

Še vedno pogost predsodek gre nekako takole: Američani so plehek, celo neumen narod, ki stvari rad poenostavlja. Svoje neumnosti na veliko širijo po vsem svetu skozi globalizacijo, tudi globalizacijo svoje popularne kulture. Na ta način služijo denar, si svet podrejajo skozi »mehko« moč komercialne kulture, ter si ga delajo vse bolj sebi podobnega. Morda je to celo veljalo v preteklosti, a v zadnjih nekaj letih se je zaradi pospešene globalizacije komercialne filmske industrije zgodil zelo velik premik. Ker je denar tudi na tem področju sveta vladar, si v grobem poglejmo nekatere številke.

Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriška filmska industrija 80% svojih prihodkov ustvarila na domačih tleh, ostalih 20% pa v tujini. Leta 2008 je to razmerje med tujimi in domačimi prihodki doseglo ravnovesje, torej razmerje 50/50. Po l. 2008, torej v obdobju, ko se ves Zahodni svet utaplja v največji gospodarski krizi po veliki depresiji, so na filmskem področju letni prihodki zgolj kitajskega filmskega trga med letoma 2009 in 2014, narasli za vrtoglavih 400%. Prihodki na ameriškem trgu v istem obdobju pa le za 13%. Po letu 2008, tudi zaradi vse bolj razširjenega piratstva (brezplačnega nalaganja filmov z internetnih strani), pride do praktičnega sesutja trga DVD-jev. To pa dramatično vpliva na ekonomsko življenje filmskega izdelka, od prikazovanja v kinu, do DVD predvajalnika in na koncu do televizijskega predvajanja.

Torej v vsem tem »pokriznem« obdobju so tuji trgi edino področje ekonomske rasti za komercialne hollywoodske filme. In to je pripeljalo do današnje situacije, ko so razmere že obrnjene na glavo: danes je že približno 80% vseh kinematografskih prihodkov ameriških filmov tujega izvora in samo še okrog 20% domačega izvora. Vse našteto pa vedno bolj vpliva na vsebino hollywoodskih filmov. Producentka Lynda Obst vse to lepo na kratko razloži v tem posnetku tukaj, bolj podrobno pa v tem tem intervjuju.

Dogaja se torej nekaj kar se v zgodovini filma še ni zgodilo: Hollywood postaja prva povsem globalna filmska industrija. Tako globalna, da ameriško, torej prvotno, matično občinstvo, postaja vse manj pomembno. Prihaja do nekega novega razhajanja. Kar se tiče gledalcev, bo okrog l. 2020 Kitajska postala največji filmski trg na svetu. Kar se tiče produkcije filmov, pa se središče te produkcije še nekaj časa ne bo preselilo iz ZDA. "Ali to pomeni, da bomo delali filme za kitajski trg?" kot ameriška novinarja sprašujeta producentko Lyndo Obst. "Ja, v bistvu jih že delamo", jima odgovarja.

To pa povzroča neko novo nezadovoljstvo in frustracije. Lani je tale YouTube vlogerka objavila video v katerem razmišlja o tem, zakaj zadnja leta v kinematografe prihaja tako zelo veliko nadaljevanj, filmskih predelav, predzgodb, itd... Zakaj Hollywood proizvaja tako malo izvirnih filmov? Zaključek: zaradi tujih občinstev. Zveni tako, da jih za to precej krivi. Ta vlogerka pa opaža še nekaj: v teh filmih je vse manj "amerikanizmov", t.j. za ameriška in angleško govoreča občinstva vse manj jezikovno in kulturno specifičih vsebin in vse več je "univerzalističnega" humorja in vsebin, ki jih zlahka razumejo tudi globalna občinstva. To pa v primeru komercialnih hollywodskih filmov pomeni več humorja z najnižjim skupnim imenovalcem in zanašanja na vizualno spektakularnost (akcijski prizori, eksplozije, itd....).

Glavni dejavnik nižanja kvalitete in kompleksnosti, da ne omenjam izvirnosti hollywoodskih filmov torej niso ameriška, temveč predvsem tuja občinstva. Ko hollywoodski filmi enkrat dosežejo tako nesorazmerje med domačim in tujim občinstvom, pa mislim, da lahko govorimo tudi o koncu t.i. kulturnega imperializma, vsaj na tem področju. Hollywoodski filmi v takem primeru ne širijo več toliko ameriških vrednot, karkoli že to je, ampak se jim celo vse bolj odpovedujejo. To pa ima lahko tudi konkretne družbene in politične posledice.

Kompleksnost pripovedovanja zgodb skozi vizualne medije na srečo ni izginila. V resnici ji gre bolje kot kdajkoli. Preselila se je iz filmov v nek drug medij: na televizijo. Zadnjih 15-20 let na razvitih medijskih trgih zato govorijo o "zlati dobi televizije". Vse to je tudi povezano s kolapsom trga DVD-jev in spremenjeno ekonomijo filmskega področja. Snemanje dražjih dramskih filmov, torej filmov ki niso del nekih uveljavljenih filmskih franšiz, se skoraj ne splača več. Ljudje jih po koncu kinematografske distribucije ne kupujejo več tako kot pred leti, na DVD-jih. Ob konkurenci s televizije, pa že ob začetku prikazovanja veliko težje pritegnejo gledalce v kino.  

Že številčna plat tega področja je neverjetna. Leta 2002 je število scenarističnih serij vseh žanrov (scripted shows) na ameriških televizijskih programih, štelo 182 serij. Leta 2016 jih je bilo že 455. V 14 letih se je njihovo število več kot podvojilo, rast pa se še ni ustavila.  Če bo danes prišla ven neka nova hollywoodska klasika, zelo verjetno ne bo prikazana v kinu kot film, ampak na televiziji kot serija.

Problem je v tem, da ko je število televizijskih serij enkrat tako veliko, serije postanejo nišni izdelki. Serija, ki jo gledate vi, je nekdo drug precej verjetno ne, ker gleda kako drugo. Dobra priporočila ob že skoraj 500 obstoječih serijah vse manj pomagajo, ker je tudi dobrih priporočil vse več. Posamična sezona pri povprečni seriji nam tudi hitro vzame 10 ur časa, medtem ko nam en film vzame le kaki 2 uri. Televizijske ali spletne serije pa tudi nikoli ne gledamo v kinu, ampak med štirimi stenami. Vsebine, tudi zelo kvalitetne vsebine je danes torej več kot kdajkoli. Skupne izkušnje v gledanju in o pogovarjanju o vsebinah, pa manj kot kdajkoli.

Hollywoodsko filmsko industrijo so hiper-komercializem in nove tehnologije že tako spremenile, pravzaprav onemogočile, da ima silne težave s predstavljanjem specifično ameriških tem na velikem platnu, namesto na televiziji. To je Hollywood kjer je imel zvezdnik kakršen je Brad Pitt precejšnje težave s tem, da je spravil baseballski film Zmagovalec (Moneyball, 2011) na velika platna. Ker za tak film pač ni velikega zanimanja med tujimi občinstvi. Steven Spielberg, kralj Hollywooda in lastnik filmskega studia je svojega Lincolna (2012) komajda posnel za srednje velik proračun in ga spravil v kino. Film Lincoln bi skoraj končal na kanalu HBO kot izključno televizijski film. To je zato, ker se v Riu de Janeiru, v Moskvi in v Šanghaju za zgodovinski lik Lincolna pač ne menijo. Tako danes razmišljajo hollywoodski producenti.

Že omenjeni Brad Pitt letos nastopa v filmu Vojni stroj (War Machine, 2017), gre za vojno komedijo kjer ima vlogo vojaškega poveljnika v Afganistanu. Ta film ne bo dobil široke distribucije niti v ameriških, kaj šele v tujih kinematografih. Gledati ga je mogoče pri ponudniku spletnih vsebin, Netflixu. Še pred nekaj leti široka kinematografska distribucija takega filma, s tako znanim igralcem, ne bi bila vprašanje. Danes je.

To seveda ne pomeni, da se filmi ves čas ne snemajo, seveda se. V tem prispevku se omejujem predvsem na 6 največjih ameriških filmskih studiev/distributerjev, tradicionalnih gospodarjev Hollywooda. Danes se vedejo po načelu, da če v filmskem scenariju ni neke planetarne grožnje z že znanimi liki, ki jo bodo tudi premagali, jim scenarij preprosto ni zanimiv. Pri največjih filmskih studijih število letno ustvarjenih filmov že nekaj let vztrajno pada. V povprečju pa je posamičen film, ki ga naredijo in promovirajo produkcijsko gledano vse dražji. 

V čem so tukaj specifični problemi? V Sloveniji in v Srednji Evropi nasploh, so ljudje, ki se ukvarjajo s »kulturo« zelo pogosto videti kot kaki zadrti konservativci. V Zahodnem svetu, še posebej v ZDA, pa so največji oboževalci in tudi ustvarjalci popularne kulture (filmov, stripov, serij, internetnih blogov, internetne umetnosti, tudi knjig, itd...) praviloma bolj liberalno in apolitično usmerjeni posamezniki. Konservativno usmerjeni posamezniki nekoliko manj. Trdi nacionalisti in zadrti konservativci pa tako ali tako pogosto trdijo, da je Hollywood s filmom in televizijo vred nekakšno napol zarotniško združenje, ki širi levičarske vrednote. Ne hecam se, to res trdijo.  

Tujcem to zveni precej butasto, ker zgleda da jasneje vidimo, da je Hollywood predvsem industrija, ki tako kot vsaka druga lovi čim večje dobičke. Zadrti ameriški konservativci pa verjamejo, da je predvsem v službi širjenja določenih političnih pogledov. Tudi, če imajo v nekem precej omejenem smislu prav, je to pretiravanje. Ok, takim gledalcem itak ni pomoči. Kaj pa, ko Hollywood zaradi komercialne usmerjenosti na globalne trge začne izgubljati svoje največje domače oboževalce? Torej bolj apolitično in liberalno usmerjene posameznike? Ljudi, ki jih novi valovi oživljenega zahodnjaškega nacionalizma še niso potegnili vase?

V tem Youtube videu že omenjene vlogerke,  gre  po mojem skromnem mnenju za učbeniški primer tega, kako lahko tudi precej apolitična, ali pa liberalno usmerjena oseba zapade v nacionalistično delitev  Mi/Oni. Nekateri ljudje bentijo čez tujce takrat, ko »odidejo« njihove tovarne v tujino. Drugi zaradi kakega terorističnega napada. Tretji pa zaradi vsebine filmov, ki se podreja tujim okusom. Pa čeprav v zelo, zelo blagi obliki. Saj je vseeno, hobotnica nacionalizma ima danes mnogo lovk, eno izmed njih lahko vidimo tudi v tej obliki.  In ta mlada ženska ni oboževalka Donalda Trumpa, sem preveril. 

Pa vendarle iz njenih ust slišim ultimativni trumpizem: »Nočemo globalizma, hočemo amerikanizem!«. Ali bolj »teoretsko« rečeno bi to lahko prevedli kot: Drugi mi jemlje užitek. Ali še drugače: subjekti za katere predpostavljam, da uživajo, uživajo na moj račun. V tem primeru so konkretno poimenovani kot kitajski in ruski gledalci ameriških filmov, ki vse bolj vplivajo na vsebino teh filmov in tudi na njihovo produkcijo. Bo že držalo, da kjerkoli je užitek, tam je tudi politika, tudi v navidez najbolj apolitičnih sferah.

Vse skupaj predstavlja novo fazo družbenega razvoja: najprej so bili prebivalci industrijsko najnaprednejših držav postavljeni na stranski tir kot industrijski delavci. Zaradi vse hitrejšega razvoja tehnologij bodo (in tudi mi bomo) postopoma postavljeni na stranski tir tudi kot storitveni delavci. Zdaj so postavljeni na stranski tir tudi kot potrošniki, konkretneje kot gledalci nominalno sicer še vedno ameriških filmov. To pa je zelo občutljivo področje.

Ljudem je v glavnem precej vseeno, če na majicah, telefonih in drugih izdelkih piše, da so izdelani na Kitajskem in da se tudi vse bolj prodajajo na Kitajskem. Pri drugih medijskih, kulturnih, da ne rečem umetniških izdelkih pa tega vpliva ni možno skriti, niti ni mišljeno, da bi ga. To pa lahko vodi v neko novo fazo že tako uspešnega nacionalizma.

Komercialna hollywoodska filmska industrija je danes tako kot velik del preostale ekonomije, ujeta v delitev nacionalno/globalno in globalno zmaguje, ker so meje širjenja na nacionalnem področju za marsikatero industrijo že zdavnaj dosežene. To je lahko tudi zelo dobra podlaga za obtožbe tujcev, da "jemljejo" neko kulturo. Razlika je le v tem, da tokrat ta "kultura" pospešeno prihaja k tujcem in je od njih tudi vse bolj finančno odvisna. Dodatna obtožba pa lahko leti tudi na ameriške elite, da so "narod" zapustile na še enem dodatnem področju. Poleg ekonomskega, političnega, socialnega in moralnega.    

Pri vsem tem obstaja tudi nekaj blažilnih mehanizmov. Katera je danes največja angleško govoreča država? ZDA? Ne, to je že Kitajska. Angleški jezik bo prav zaradi takih zadev v hollywoodskih filmih ostal, vsaj to. Mogoče se zdi, da je filmsko področje preveč brezvezno, trivialno področje, da bi lahko vplivalo na kaj večjega. Ampak mislim, da so razmere na političnem področju v najrazvitejših državah že dovolj tesne med nacionalisti in tisto drugo uveljavljeno opcijo, liberalnimi korporativisti, da to ni tako nepomembno. Vsekakor pa obstajajo pomembnejši dejavniki.

Glede trivialnost je tako, da je zavest ljudi danes v glavnem sestavljena iz trivialnosti. Če jo trivialnosti frustrirajo, lahko vplivajo na realnost, edino vprašanje je kako močno. Mislim pa, da nas t.i. popularna kultura (poleg glasbe so to predvsem filmi in serije) tudi dejansko nekoliko kultivira, ne samo zabava. Sveta ne dviguje na kako višjo raven, ampak ga nekako ohranja tam kjer je. Komercialni filmi s tega vidika niso pred svojim časom, niti za svojim časom, ampak so ravno nekje v svojem času, tam hočejo biti. In zato imajo na svoj čas in prostor določen vpliv. 

Hollywood je iz tega vidika konservativen, ne liberalen. Ohranja in delno razvija kulturo svojega časa in prostora. Ko se svojemu prvotnemu prostoru, v tako občutljivem času odpoveduje, je ta kultura v ožjem in širšem smislu lahko samo še nižja kot že je.  Tukaj naletimo na en paradoks: manj, ko je nacionalnih specifičnosti v neki popularni kulturi, več izključevalnega nacionalizma je lahko zaradi tega, ne manj! 

Najnovejši, a droben primer takega odpovedovanja nacionalnim specifičnostim v popularni kulturi, bi bila lahko trenutno zadnja hollywoodska filmsko-stripovska stvaritev, Čudežna ženska (Wonder Woman, 2017). Ta junaški ženski lik ima v stripovski različici na sebi dres z vzorci ameriške zastave. V sedemdesetih letih je Čudežno žensko v istoimenski seriji v taki obliki tudi upodabljala ameriška igralka, Lynda Carter. V najnovejši filmski različici je to dvoje izginilo. Dres ima drugačne vzorce, Čudežno žensko pa upodablja izraelska igralka Gal Gadot. To nima nobene neposredne zveze s kvaliteto tega filma, mislim pa da je le droben znak številnih sprememb na tem področju.

Seveda se ne more zgoditi, da bo Hollywood začel producirati filme, ki bodo bolj osredotočeni na ameriški trg. Sploh pa ne dražjih in bolj izvirnih tovrstnih filmov. Filmska matematika je tukaj neizprosna, lov za dobički tudi, globalni trgi pa so preveč mamljivi in že preveč pomembni za kaj takega. Če je danes že okrog 80% vseh prihodkov na tem področju tujega izvora, jih bo kmalu 90% in še več. Letno število prodanih kino vstopnic na matičnem trgu pa postopoma, a zanesljivo upada, kar je tudi znak apatije.

Kako bo to preneslo »razvajeno« ameriško občinstvo, vajeno lastne pomembnosti, lahko le ugibamo. Kmalu pa bo vsem postajalo bolj in bolj jasno, da ni več tako pomembno. Možno je, da vse skupaj sledi splošni krivulji nacionalizma. Začne se z nezainteresiranostjo, umikom. Lahko gre za umik od političnega področja, ali pa za umik od kakega drugega. Nadaljuje se s frustracijami. Konča pa se z nekim navidezno neracionalnim izbruhom, ki bi v tem primeru vplival tudi na preostali svet. Hm, morda pa že vpliva.