Tudi če obstajajo podnebne spremembe, bo v zadnji instanci zanje poskrbel Bog in naredil, da bo na Zemlji spet vse v redu. America is back. Tako razmišljanje je na žalost dober simptom konservativnosti današnjega sveta, v katerem potrebujemo novo vzgajanje želje.

Ko bi končno znali povezovati tehnično vednost, matematične raziskave, estetiko in filozofijo, bi se izobraževanje in vzgajanje ljudi bistveno spremenilo. Zlasti bi prevladalo spoznanje, da je humanistična misel po naravi revolucionarna. Namesto tega imamo danes na voljo veliko vraževerja in pozitivizma.

Kapitalizem prek svojih posrednikov zato ne uči ljudi, kako naj želijo, saj jim sporoča, da že ve, kaj želijo, da torej učenje niti ni potrebno, saj znotraj njega tudi sami vselej že vedo; morajo zgolj stopiti na vlak, ki pripelje mimo, kar pomeni, da jim ni treba niti verjeti. Na voljo imajo zato izbire, med katerimi jim je dovoljeno izbirati, izbiranje pa je tudi nagrajevano, zato je motivacija ljudi za izbiranje izbranega sorazmerno velika, saj so tudi obljubljene nagrade velike.

Na voljo so vse izbire razen ene: revolucije. Ljudje torej ne smejo želeti revolucije, sicer pa so povsem svobodni in so lahko zadovoljni, da so taki. Želijo lahko karkoli, dobijo, kar želijo, želijo biti svobodni, so svobodni in vedo, da se jim je želja po svobodi izpolnila, obenem pa tudi vedo, da vedo. Ankete kažejo celo, da so številni ljudje več kot zadovoljni, saj so kar srečni in imajo zavest o lastni sreči.

V takem svetu živimo. Jutri lahko pričakujemo zgolj več istega, saj je tudi naša želja taka. Kar želimo, vselej že dobimo in bomo dobili. Podoba raja.

Kako je potem z objektivnim podatkom, da živimo v svetu, v katerem je velika večina ljudi izključenih in nimajo dostopa do kapitala, o njihovem izključevanju, bedi in revščini pa ti, ki so jim zadovoljene želje, niti ne govorijo, ker jim zadoščajo zgodbe o zadovoljstvu, sreči in nenehnem samouresničevanju?

O izključevanju govorijo izključeni, vendar je njihovih zgodb v medijih malo, ker so v rokah teh, ki imajo kapital. Družbene spremembe tudi zato niso mogoče, čeprav zlasti pripadniki elite nenehno poudarjajo pomen morale, etike in vrednot, kot sta resnicoljubnost in pogum.

Je sklicevanje na moralno zavest res ključni vzvod družbenih sprememb ali pa je zgolj okrasek zgodb o uspehu, ki krožijo med ljudmi kot obljubljena darila? So tak vzvod morda utopije? V časih, ko številni ljudje verjamejo uradnim zastopnikom sistema, ki jim vsak dan pripovedujejo pravljice o rasti vsega in lepih časih, ki so pred nami? Je revolucionarni marksizem sploh še živ in ali je to pomembno?

Vzgajanje želje je v polnem teku, kajti dobrine je treba pokupiti, pa naj stane, kar hoče, in težko si je predstavljati ljudi, katerih želja ni vzgojena tako, da so vsaj na koncu zadovoljni. V konservativnem okolju so konservativni ljudje zadovoljni že tako rekoč po definiciji, zato je zadovoljstvo preprosto zagotovljeno.

Maksimiranje ekonomske rasti je trenutno edina podoba prihodnosti, ki je v obtoku in je dosegljiva vsem ljudem, ki imajo dostop do kapitala. Nobenega drugega cilja ni, nobene bodočnosti ni, zato je tudi videti, da je želja ljudi dokončno zadovoljena ali pa je vsaj dobro servisirana, če že zadovoljena ne more biti.

Strinjam pa se z Marxom: želje ljudi ni mogoče vzgajati tako, da bi bili ljudje svobodni in neodvisni. Resnično, mogoče jo je vzgajati le tako, da so zadovoljni konservativci. To se tudi dogaja, kot rečeno.  Pa vendar se je Marx zavzemal za vzgajanje želje, zato je bil Freud njegov upravičeni dedič in nadaljevalec revolucionarnega razmišljanja, kajti psihoanaliza ne more obstajati brez nezavedne želje, kapitalizem pa takisto ne.

Vzgajanje želje, o katerem govori Marx, je povsem drugačno od vzgajanja želje, ki smo mu priča v obstoječem kapitalističnem svetu. Eno je, da ljudje odkrivajo, kaj bi zares radi, čisto nekaj drugega pa je oblikovanje ponudb, ki jih spremlja slogan mi vemo, kaj vi želite.

Hočejo nam reči, da so ves čas z nami in da delajo za nas oziroma za našo željo. Različni ljudje zato želijo isto, ki je: več istega. V tem je norost sodobnega sveta, le da jo je težko prepoznati, če človek verjame, da so njegove želje v glavnem zadovoljene.

Marx se je zavzemal za tole: naj različni ljudje, osvobojeni verig nujnosti, želijo različno. Razlika je očitna, kajti kapitalizem resnične drugačnosti ne prenese, saj je zanj pogubna.

Freud je kot revolucionarni dedič historičnega materializma zgolj dodal: obstaja nezavedna želja, ki jo človek lahko spozna in razume, ni pa nujno, da se to kadarkoli zgodi. Vednost in želja, vednost o želji so zato ključni stebri vsake revolucionarne prakse, ki je kajpak eden od nemogočih poklicev, kot je zapisal Lacan, ta veliki Freudov razlagalec. 

Resnično, kajti nobena revolucija ni mogoča brez preseganja fantazem, ki jih podpira nezavedna želja. Torej ne smemo pristajati na željo, vselej potrebujemo tudi vednost o njej – če hočemo revolucijo, seveda, sicer zapisano ne velja. Pristajanje na želje namreč pomeni sprejemanje fantazem, to pa je natanko to, kar hoče sam kapitalizem. Razlika je zopet očitna.

Ni pa le očitna, saj je tudi produktivna, če jo hočemo in znamo misliti.

Vzgajanje želje zato pomeni kultiviranje utopične misli, kajti želeti drugače in bolje pomeni želeti onkraj fantazem ali imaginarnih scenarijev, onstran fikcij in onstran iluzij. Tak je temelj utopične misli, ki je pravo nasprotje od aktualnih utopij, ki jih goji sam kapitalizem, saj prinašajo velikanske dobičke. Konformisti zato nujno ves čas govorijo o rasti vsega.

Želja po novem ni dovoljena. Torej ni dovoljena edina oblika želje, ki je naravna, resnična in učinkovita. Dovoljene so vse druge oblike razen te. Upravičeno zato govorimo o simulacijah. Živimo v svetu simulacij, ki ne morejo ustvariti ničesar zares novega.

V takem svetu je simulirana tudi različnost in je simulirana drugačnost. Človek je v njem lahko različen in drugačen le na predvideni in celo predpisani način. Paradoks različnosti je velik: različnost je sicer povsod, le da je povsod enaka.