Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.

Tako se lahko zgodi, da človek, na čigar planetu žoge ne obstajajo, vzljubi žogo. In lahko se zgodi, da človek, ki ima dve levi nogi, postane vsestransko najkoristnejši nogometaš …

Zamisel za tekmo se je utrnila peščici ljudi na takšnem taboru, medtem ko smo se greli ob tabornem ognju. Vzpodbudilo jo je nenehno kresanje isker med dvema glasnima ljubiteljema navijanja, ki jima je srce bilo za Maribor, le da je bil eden iz Ljubljane.

Zabili so štiri količke za dva gola, prinesli žogo in nas poslali na igrišče. Pol vsakega gola je pokrival vratar na vozičku, drugega pol pa gospa z otrokom v naročju ali najbližji igralec. Stranskih avtov ni bilo; na eni strani je žoga včasih padla v potok, na drugi pa jo je ustavila pokošena trava. Potencialno najboljši igralec – bivši poklicni košarkar – se je izbral v vlogo sodnika in igrišče prepustil izključno ljudem, ki z žogo nismo bili niti na »oní«, kaj šele na »ti«.

En ustanovni navijač se je pred tekmo skril, da mu ne bi bilo treba igrati. Drugi je padel vsakič, ko je prišel v stik z žogo. Gospa z berglami je razturila – uporabljala je vse štiri noge, in to odlično. Pomočnice so večinoma postopale po travniku in med spremljanjem gibanja žoge razgibavale vrat, občasno pa so se pognale v boj za žogo. Pomočniki so se večinoma gnali, a so bili takoj upehani, tako da so občasno premikali zgolj vrat …

Kljub temu je bilo neprimerno bolj razgibano kot na 'pravi' nogometni tekmi. Žoga je ves čas presenečala; le občasno jo je odneslo tja, kamor jo je poslal zadnji, ki je imel z njo stik. Če jo je odneslo predaleč, je lahko tisti, ki jo je šel iskat, od silne razdalje skoraj izpustil dušo, ostali pa smo čakali. Včasih jo je bilo treba rešiti iz potoka. Včasih je ni odneslo nikamor, ker so jo vse okoliške noge zgrešile ali pa se je zagozdila med njimi. Edina opazna strategija igre obeh strani je bila: vsi obrambno-vezno-napadalni igralci (razen tistih, ki sopihajo na obrobju) naj se skušajo dotakniti žoge. Edina opazna taktika je bila: ko pride do žoge kateri od težje gibalno oviranih igralcev, mu jo lahko ukrade samo drug težje gibalno ovirani igralec. Takrat je tekma preklopila na počasni posnetek. Običajno hitrost je ohranilo le naše vzpodbujanje, naj zadene ali ukrade žogo, in usmerjanje proti pravemu ali napačnemu golu. Ko se je kaj od tega zgodilo, smo izrazili navdušenje in vrnili tekmo na običajno hitrost.

Gibalno ovirani smi bili sicer vsi. Sodnik je izjavil, da si bo tekmo zapomnil za vse življenje, ker tolikšne gibalne nenadarjenosti na kupu ni videl še nikoli v življenju. Ciljal je na gibalno nenadarjenost pomočnikov, ne invalidov …

Moja edina prednost je bila, da se nisem upehal. Za preigravanje žoge sem le malenkost manj nenadarjen kot tisti navijač – ravno tako jo zgrešim ali pošljem v napačno smer, le da se pri tem bolj redko spotaknem. Žogobrc v katerikoli obliki je zame že od nekdaj muka. Vključil sem se, ker so me lepo prosili in ker so bili moji soigralci in nasprotniki na moji ravni.

Nastopil sem bos v prepričanju, da bom – kot vsa šolska leta pri športni vzgoji – čimbolj neopazen vmesni člen med gledalcem in igralcem. Da me ne bi kdo pohodil, sem se žogi približal le, kadar je bila sama. Nekam sem jo brcnil – in še vedno je bila sama, zato sem stekel k njej. To sem ponavljal, dokler se ni pred mano pojavil gol. Na svoje presenečenje sem ga – kljub pasivno-aktivni obrambi obeh golmanov – zadel.

Če se nisem zapletel v žogo, sem bil za razmere, ki so vladale na igrišču, neverjetno hiter. Dalj je trajala tekma, bolj so tisti zagnani izgubljali sapo, jaz pa sem dobival zagon. V izdihljajih tekme sem zadel še en gol in svoji ekipi pomagal priboriti zmago s 3 : 2. Prvič v življenju sem zares igral nogomet …

Naslednji dan smo se spet žogali. To pot sem se obul – in poletel. Ustavljala me je edino žoga, s katero moje noge pač nimajo skupnega jezika … Na svoje veliko presenečenje pa sem – v odsotnosti kapetanov in trenerjev – postal tudi organizator igre. Ker se kljub čevljem nisem spuščal v klobčiče brcačev okoli žoge, sem imel pregled nad dogajanjem – bolje rečeno nad stanjem vseh ostalih – na igrišču. Ko je žoga zapustila klopčič, sem bil pri njej, jo pognal proti golu in tja nagnal ostale. Preden je okoli mene nastal nov klobčič, sem jo podal komu, za katerega sem bil prepričan, da je v moji ekipi. Tako sem prispeval 3 asistence, a ne vem, h kakšnemu rezultatu, ker smo vmes pozabili šteti gole.

Tretja tekma je bila najbolj resna. Sodnik je premišljeno sestavil ekipi, da bi bili čimbolj enakovredni. Dobili smo naglavne trakove vijolične in zelene barve, po katerih smo se končno zanesljivo ločili na svoje in njihove. Postavili smo tribune iz koc ter poskrbeli za hrano in brezalkoholno pijačo. Tekma je trajala 2-krat po 20 minut z vmesnim odmorom poljubne dolžine.

Tekal sem. Bil sem povsod: v obrambi, v napadu, v teku za žogo, ko je ušla z neomejenega igrišča … Le v klobčiču nisem bil. Raje sem zapiral pot bolj veščim a tudi bolj upehanim igralcem nasprotne ekipe. Izsilil sem tri kote in jih uspešno izvedel – žoga je ubogala nogo.

Ob polčasu je sodnik obogatil nasprotno ekipo z igralcem iz naše. Kot krivca je navedel mene. Gledal me je v oči in izjavil, da sem tako izstopajoče dober, da bi bilo nepošteno, če bi nadaljevali v enaki postavi.

Ob tej izjavi, ki je bila ravno toliko nadrealistična kot resnična, sem bruhnil v smeh. Občutek, kako je, ko si najboljši nogometaš, je bil zame vedno tako oddaljen kot planet v drugi galaksiji. Ker nisem maral ne žoge ne tekmovanj mi je bil tuj; nisem imel niti želje, da bi ga spoznal. Zdaj pa mi je čisto nepričakovano padel v naročje …

Seveda zdaj nisem boljši nogometaš, kot sem bil prej. Če bi igral z običajnimi ljubitelji, bi že po nekaj minutah dobil sloves izstopajoče najslabšega igralca na igrišču, ki se ga ne bi znebil do konca tekme. Pa niti ne bi igral, kajti veselja do nogometa nisem dobil; kvečjemu imam zdaj malo manjši odpor.

A na tistih treh tekmah sem po zaslugi dejstva, da sem bil najmanj obupen igralec, žogo brcal najbolje v svojem življenju. Tako čistih golov in tako natančnih podaj moje noge ne spravijo skupaj, če ni v ozadju čarovnija.

In v ozadju je bila čarovnija. Nogomet sem igral v okolju, kjer je bilo vseeno, kako igraš in ali sploh igraš. Nihče se ni gnal bolj, kot mu je bilo udobno. Nihče ni hotel zmagati in nihče ni obžaloval poraza. Nihče ni na nikogar kričal. Vsako dobro potezo kogarkoli smo nagradili z odobravanjem. Če komu ni uspelo, smo mu – v počasnem posnetku – pogosto dali še drugo in tretjo možnost.

V takšnem okolju nekateri ljudje vzcvetimo. V takšnem okolju damo vse od sebe – še vedno v mejah udobja. V takšnem okolju udarijo na dan sposobnosti, za katere se nam ni niti sanjalo, da jih imamo. V takšnem okolju smo srečni, tudi če počnemo nekaj, kar nam je sicer skrajno zoprno …

Življenje ni samo stvar zmag in porazov. Uspeh ne rabi biti posledica skrajnega truda in odrekanja ter podrejenosti vsega zadanemu cilju. Ne le drugih, tudi tebe samega lahko preseneti, kaj zmoreš, če ti nihče ne skače po glavi …

Za srečo ni treba dosti. Dovolj je že to, da se spoštujemo, smo prijazni in se imamo radi, četudi smo za to ali ono popolni loleki.