Končno se je napad zgodil v ne-glavnem, ne-pomembnem, ne-sploh in ne-oh evropskem mestu! To pomeni, da se lahko zgodi vsem. A zgodil se bo le nekaterim. Le nekatera mesta se bodo vpisala v zgodovino. Le nekateri preživelci bodo dočakali svojih pet dni slave. Le oni bodo lahko svetu oznanili, kako so žurali in potem bežali in kako je bilo grozno. Le njihovi someščani bodo lahko zatrjevali, da je to grozno, a ne bo spremenilo njihovega načina življenja – da bodo kvečjemu živeli še bolj tako, kot so živeli doslej …

K besedi se bodo priglasili še župani, predsedniki in seveda novinarji. Govorili bodo znane besedne zveze. Bruseljski uradniki bodo lahko počasi predpisali vzorčne izjave in prispevke za tovrstne priložnosti: v plačljiv program bo treba vnesti le ime kraja in število žrtev ter pritisniti »Enter«.

Svoje bodo dodali Facebook, Twitter in stara šola tega dvojega – gostilniški čvek. Mi se bomo po vsakem napadu imeli za še bolj dobre, Muslimani, Arabci in begunci pa bodo vedno bolj hudobni. Javno mnenje bo vedno bolj naklonjeno ograjevanju, izganjanju in dokončni rešitvi za tukajšnje, Bližnji vzhod pa bo treba napasti, očistiti, zravnati z zemljo in nazadnje zasuti podzemlje, v katerem se skrivajo tamkajšnji.

Tako bodo vsi zadovoljni. Svoje bodo dobile žrtve – zaklinjanje, da ne bodo pozabljene in da niso umrle zaman. Svoje bodo dobili ranjenci in svojci –vrhunsko zdravljenje, psihološko pomoč in visoko odškodnino. Svoje bodo dobili politiki – minute, v katerih skoraj ne morejo zajebati. Svoje bodo dobili novinarji – snov za polnjenje časa in prostora ob oglasih. Svoje bodo dobili ljudje – snov za polnjenje časa ob kavi in pivu. In svoje bodo dobili veljaki Islamske države – Zahod bo še bolj zmeden in šibak, populisti bodo še bolj odločni in močni, Muslimani širom sveta bodo še bolj jebene stranke, oni pa bodo za vsakega 'padlega borca' dobili deset novih prostovoljcev in še kakšno priležnico.

In kje je premislek? Kje je kdo, ki se ob teh nenavadnih sodobnih ujmah ne bi vprašal le, od kod prihajajo in kako zmanjšati škodo, ampak tudi, zakaj so tu in se vztrajno ponavljajo? So nam Islamskodržavci zavistni, da nas hočejo uničiti? Smo mi zavistni njim? In komu so zavistni samorazstreljevalci, ki pripadajo bolj nam kot njim? Zakaj so ti ljudje tako jezni na nas – svoje sosede, sošolce in sodelavce? Kaj smo jim naredili? Kaj jim počnemo? …

Nič od tega … Od kavč-pametnjakovičev do žalujočih za svojci in udi ljudje izkazujejo skoraj izključno ogorčenje nad napadalci in ponos, ker so del najboljše družbe na svetu, ki mora za vsako ceno stati inu obstati. In če je Evropa ob vsaki smrtonosni razstrelitvi bolj vzhičena nad sabo in manj dovzetna za (samo)izpraševanje, to ni več stanje duha, ampak diagnoza, po teži primerljiva s tisto, ki jo imajo verski skrajneži.

Kdo je muha, ki se zaletava v šipo? Kdo ni muha, ki se zaletava v šipo?