Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem ni 42, ampak človeška hudobija. Brez hudobije bi bilo spraševanje o teh rečeh nepomembno. Življenje, pa tudi vesolje in sploh vse, bi bilo prelepo, da bi ga imeli potrebo razstaviti in prodreti v vse njegove skrivnosti. Raje bi živeli in se dobro imeli …

Ljudje imamo prevelike možgane. Večinoma jih uporabljamo samo zato, da jih uporabljamo. Naša dognanja, izdelki in pravila so sama sebi namen. Malokaj od tega nam življenje lepša, vse pa nam ga otežuje.

Zakaj so nam možgani tako zrastli? Kup pametnih možganov se je domislil kupa možnih razlogov, a vse to je samo sebi namen. Pravega odgovora ne vemo, izkopanin pa je premalo, da bi lahko katerikoli razlog z gotovostjo potrdili. Zapravljanje časa torej …

Vsekakor pa smo z obsegom možganov pridobili tudi na obsegu hudobije. Tega znanstveniki ne obešajo na velik zvon. Skoraj nihče ne obeša na velik zvon, ker nas je tako sram, da nočemo priznati. Večina ljudi zagovarja nasprotno – da smo krona stvarstva – in to celo verjame. A preprosto dejstvo je, da tako hudobne vrste, kot je homo sapiens, ta svet še ni videl.

Druge vrste se znajo pretvarjati. Malokatera zna lagati, če sploh. A tako redno kot ljudje ne laže nobena. Nobena druga tudi ne laže, če to ni potrebno. In noben osebek druge vrste ne laže tako zavzeto, da bi pričel verjeti sam sebi …

Druge vrste so nasilne. Kri teče, a v curkih, ne v potokih. Izvajajo pokole, a redko nad pripadniki iste vrste. Pa tudi takrat je mrtvih največ nekaj deset, ne pa nekaj sto, tisoč, desettisoč ali nekaj milijonov. Pokoli med živalmi so enkratni dogodki; druge vrste nimajo vojakov ali mesarjev, ki bi neprestano samo klali.

Isto velja za spolno nasilje. Pri živalih gre za enkratne dogodke, ki jih vodi izključno spolni nagon. Človeški posiljevalci pa posiljujejo, kadar le lahko, v vojnah tudi množično. Pri človeku ni bistven spolni nagon, ampak gon po poniževanju.

Duševno nasilje je najbrž prisotno pri vseh vrstah, ki živijo v krdelih. Nekateri osebki si lastijo pravico do neke mere razpolagati z ostalimi: jedo več in boljše, druge odrivajo, jim nagajajo, jih ustrahujejo, vpijejo nanje ali jih kako drugače živcirajo. A tega ne počnejo tako zavzeto, vztrajno in premišljeno kot ljudje, svojih žrtev ne vklepajo in zaklepajo, predvsem pa načrtno ne trpinčijo svojih partnerjev in mladičev.

So druge vrste krute? Z zornega kota žrtev so, z zornega kota storilcev pa ne nujno. A mačka ve, da miš trpi, ko se igra z njo? A pajek ve, da muha trpi, ko jo utekočinja? Za krutost je potrebno zavedanje, da si krut, sicer je ista reč 'samo' nasilje, ki ga poganja nagon. Se druge vrste zavedajo lastne krutosti?

Ljudje smo neizmerno kruti celo takrat, ko mislimo, da smo dobrodelni. Ne gre le za poskuse na živalih za dobrobit ljudi: kruto je prav tako njihovo uspavanje, preiskovanje in preseljevanje, ograjevanje, vkleščevanje v ovratnice in zapestnice ali vstavljanje čipov pod kožo za dobrobit njih samih. Lep primer takšnega kruteža je Uroš Macerl, nagrajeni borec za čisto okolje, ki že več desetletij, kar po njegovih pašnikih veje strupen zrak in jih namaka strupen dež, tam drži v ujetništvu svojo živino – do bridke prerane smrti, ki jo povzročijo on sam, od njega najeti mesarji ali strup, ki se jim živali ne morejo nikamor umakniti.

A tudi če ostanemo zgolj pri ljudeh: veliki mirovnik Nelson Mandela je izboljšal pravni položaj Južnoafriških črncev, vendar v najugodnejšem zgodovinskem trenutku – ko bi bil odpor najšibkejši in bi to zahtevalo najmanj žrtev – ni podržavil krivično pridobljenega premoženja belcev. Kaj je naredil dobrega? Eno obliko bede, nasilja in strahu je zamenjal za drugo, ki vsem – tudi belim državljanom JAR – otežuje življenja še danes. In kaj je naredil drugi zgodovinski mirovnik Mahatma Gandhi za ženske? Polaskal jim je, da jih je lahko izkoristil za svoje mirovniško gibanje, potem pa jih je izpljunil nazaj v skrajni patriarhat, v katerem gnijejo še danes.

Če smo tako brezmejno nasilni do živih bitij, kako smo šele do okolja, v katerem živimo? Druga živa bitja so v milijardah let obstoja spremenila obličje zemlje do neprepoznavnosti. A te spremembe so koristile ne samo vrstam, ki so jih uvedle, ampak tudi mnogim drugim. Življenje je dobro za življenje. Le človeško življenje je dobro za umret. Navsezadnje smo edinstveni v tem, da ob drugih žrtvah redno trpinčimo celo sami sebe …

Smo nasilni zaradi prevelikih možganov? Nas silijo uničevati samo zato, da bi lahko potem spet gradili, ker ne zmorejo počivati na lovorikah?

Morda pa smo dobili prevelike možgane zaradi nasilja. Opice so nasilne; praljudje so verjetno tudi bili. In ko imaš opravka z nasilneži, sta samo dve možnosti: ali otopiš ali začneš misliti, kako bi se nasilju izognil. Nasilnež ne potrebuje velikih možganov; potrebuje pa jih njegova žrtev, če želi preživeti. In po nekaj rodovih medsebojnega oplajanja dobimo vrsto skrajnih nasilnežev s skrajno velikimi možgani …

In za kaj skrajni nasilnež uporablja skrajno velike možgane? Za to, da svoje skrajno nasilje 'oplemeniti' s skrajno hudobijo, ki je ne omejuje nič razen fizikalnih zakonov.

Naravo do roba fizikalnih zakonov smo že skoraj uničili. Zdaj smo v dobi, ko naši največji umi iščejo luknje v fizikalnih zakonih, da bomo lahko naredili korak naprej – če nas ne bodo prej ustavili fizikalni zakoni ali tisto, kar bomo našli na drugi strani luknje …