Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

A kaj, ko pomena samega koncepta in posledično izvajanja v praksi ne razumejo! Težko je oceniti ali dejansko ne zmorejo razumeti ali nočejo razumeti; dejstvo pa je, da niso sposobni minimalne refleksije na lastno početje in delo. Njihova praksa na delovnih mestih je namreč diametralno nasprotna od tega, kar so se napiflali. Opisujejo primere dobrih praks, ki pa so stari že 30 let! Govorijo o izobraževanju in zaposlovanju ljudi s posebnimi potrebami v običajnem delovnem okolju, v resnici pa so to primeri izkoriščanja posameznikov, ki opravljajo običajna dela v običajnem delovnem okolju, za katera pa imajo vsi običajni državljani redno delovno razmerje in seveda temu primerno plačo. Tudi mentorji v organizacijah ali podjetju, kjer »delajo« povedo, da so bolj marljivi in zanesljivi kot študenti, ki jih običajno mentorirajo.

Ne, ne, ne, »osebe s posebnimi potrebami« s statusom po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih veljajo nezmožne za pridobitno delo. Tudi, ko si osebe to močno želijo, hočejo ter dejansko zmorejo, kar pravzaprav v teh »inovativnih« integriranih programih VDC-jev tudi v praksi že počnejo. Za »plačilo« pa dobijo le nagrado, ki znaša od 5 do 110 evrov na mesec; ja, prav ste prebrali! Vsi zaposleni strokovni delavci v teh VDC-jih in CUDV-jih pa dobijo poštene plače za svoje zavajajoče delo. Problem je tudi v tem, da dejansko verjamejo v svoje dobro delo, dobre namene, požrtvovalnost in srčnost. Lahko se vprašamo, zakaj torej svojih otrok ne namestijo v te pestre in raznovrstne zaprte enote in pod posebno zaščito ter varovanje, ki so ga deležni otroci s posebnimi potrebami (tako namreč imenujejo tudi odrasle osebe pri 26 letih)?

Seveda, to je že dolgo znano dejstvo tako varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer, kot tudi sindikatom, vsem na različnih direktoratih MDDSZ in MIZŠ, fakultetah s tega področja, NVO-jem in drugim pristojnim institucijam, ki zagovarjajo človekove pravice.

Praktična rešitev bi bila lahko zelo konkretna in smo jo že ničkolikokrat predlagali; da se preprosto omogoči prehode med statusi in temu prilagodi socialne prispevke in pomoč. Kdor hoče, bi se lahko zaposlil za celotni ali polovični delovni čas, zakaj pa ne tudi samo četrtinski. Osebe bi postale Osebe s svojo integriteto, dostojanstvom in avtonomijo. Tako pa so še naprej obsojeni na »freak show«. Kot primer lahko navedemo šolo s posebnimi potrebami na Ptuju, okoli katere je bilo pred leti veliko javnih polemik – kdo jo bo zgradil in ali je sploh še smiselno graditi nove tovrstne institucije. Ne bi raje sledili sodobnim principom integriranega šolstva, za katerega se je Slovenija zavezala? Pa se je varuhinja človekovih pravic kot avtoriteta na svojem področju odločila v svoji dobrohotnosti, srčnosti ter rahločutnosti, da si tudi otroci s posebnimi potrebami zaslužijo svojo posebno šolo, namesto, da bi se družili s svojimi sovrstniki v domačem okolju in se tako drug od drugega učili sodelovanja, strpnosti ter si delili izkušnje v dobrem in slabem. Nenazadnje pa bi se tudi učitelji lahko od njih kaj naučili.

Šolo na Ptuju so zgradili in že nekaj let se tam izvaja njihov program. Tokrat je OŠ dr. Ljudevita Pivka Ptuj zastopala direktorica Lidija Hameršek Marin, ki je predstavila projekt z naslovom »Možnost vključevanja v večinsko okolje«, ki ga finančno podpira MIZŠ s sredstvi EU. Zadnji dve leti tega izobraževanja, ki traja do uporabnikovega 26. leta, se posameznike pošilja zunanjim delodajalcem, zasebnikom oz. podjetjem, da opravljajo pri njih praktična dela. Gospa je omenila delo na občini; kaj to konkretno pomeni, si ne znamo razložiti. Gre morda za kuhanje kave, pomivanje tal, pometanje, delo s strankami, prenašanje papirjev, ...?

Kar je najbolj zbodlo v oči, je dejstvo, da je država najprej v nasprotju s svojimi smernicami zgradila šolo, torej namerno in načrtno izločila otroke iz skupnosti, sedaj pa ponovno mastno plačuje za inovativni projekt deinstitucionalizacije, kjer jih po njihovi krivdi ožigosane ponovno pokroviteljsko tlači nazaj v družbo. Problem je le, da so ti otroci sedaj odrasli 26-letniki in bodo odvrženi na krut trg delovne sile. Če bodo imeli srečo in našli delo, bodo preživeli, v nasprotnem primeru bodo ponovno pahnjeni nazaj v VDC-je, kjer bodo doživljenjsko hibernirani občasno delali za nagrado.

Gospa varuhinja pa je mojstrica dobre prakse usposabljanja »downovčkov«, saj vsako leto paradira z drugo osebo, ki pri njej opravlja prakso. Z njimi se seveda rada nastavi fotografskemu objektivu, smehlja v kamero, česar pa ne stori, pa je preprosta pobuda, da se diskriminatorna zakonodaja nemudoma spremeni. Na to temo ni še nikoli izkoristila svoje pristojnosti ustavne presoje.