V naši mladosti ni nič merljivega. Leta se zdijo kot stoletja in dnevi kot leta. Čas se nikamor ne spravi. Komaj čakamo polnoletnost, študiramo, žuriramo, posedamo po kavarnah, se zaljubljamo, drsamo po socialnih omrežjih, potujemo in zdi se, da čas mladosti ne bo nikdar minil. V naboju moči smo prepričani, da bomo ostali večno mladi. V bistvu temu sploh ni težko verjeti, kajti v isto nas preko oglasov, tabloidov, šovov, oddaj, nadaljevank in filmov prepričuje dobro naoljen medijsko-marketinški stroj. In ko z bežnim pogledom vidimo svoje starše, ki zaskrbljeni drvijo od obveznosti do obveznosti, si sploh ne želimo odrasti.

A čas se ne zmeni za naše infantilne želje in oglase. Reka življenja neusmiljeno teče naprej. Naenkrat kot bi mignil smo oddaljeni 10 ali 20 let od končane srednje šole. Pojavijo se prvi, sivi lasje, maščobne obloge in utrujenost, ki jo poprej nismo nikoli čutili. Sploh prvič v življenju začnemo ugotavljati, da pa obdobje mladosti je minljivo. In še preden uspemo zbrati vse vtise, že smo podobni svojim staršem. Potem nastopi občutek tesnobnosti ko se zdi, da nas bosta negotovost in strah utopila. Po tihem se sprašujemo kam so šla vsa ta leta. Vse to so znanilci zrelega obdobja, ko je zadnji čas, da poiščemo zakaj smo se rodili v ta svet. Toda kljub temu se večina na pot samospoznanja nikoli ne odpravi. O tej seveda razmišljamo ali vsaj pomislimo takrat, ko življenjske okoliščine postanejo neznosne. Toda za razliko od časa brezbrižne mladosti, ko nismo vedeli kaj bi počeli sami s seboj, sedaj kar naenkrat »nimamo časa«. Na prvi pogled sicer res deluje, kot bi nam nekdo drug narekoval tempo našega življenja in v okviru tega določal urnik vsakodnevnih dejavnosti. V svoji okolici ste gotovo že neštetokrat slišali: »Stalno sem v službi.«, »Hitim po otroke.«, »Imam neodložljive obveznosti.«, »Kdaj drugič.« ipd. Morda tudi sami kdaj pa kdaj uporabite podobne izgovore. Take izjave so postale del vsakdanjega besednjaka in hkrati sporazumevalni vzorec današnje družbe, v kateri je naglica eden od količnikov vrednotenja posameznika. Bolj ko ste zasedeni, več veljate v očeh drugih. Nihče nima več časa za nikogar, tudi zase ne.

Posledica tega je izgradnja neutemeljenega in nevzdržnega ega, ki posamezniku preprečuje oživitev duha, ki je predpogoj za prepoznavanje talenta in življenjskega smisla. Namesto usmerjanja poti v svobodo ostaja posameznik suženj dejavnosti, ki jih iz dneva v dan opravlja popolnoma avtomatizirano, brez premisleka in kritičnega pristopa. Pri tem si ne postavlja vprašanj o smiselnosti ali namenu dejavnosti, ampak jih opravlja le iz navade. Tako se mu vsaka druga dejavnost razen ustaljenih, čeprav ključna za spremembo načina življenja, zdi le ena v morju vseh drugih. Dalj ko je vključen v rutinirano življenje, manj je pripravljen poiskati otroško radost. V resnici je posameznik še vedno gospodar svojega časa, vendar se zaradi številnih dejavnosti, na katere brezpogojno pristaja, čuti vse bolj ujetega. Nezadovoljstvo, tarnanje nad usodo, žalost, duševne stiske in depresija so v tem primeru pričakovana posledica.  

In sam sem srečal veliko število ljudi, ki imajo 65 in več let. Nezadovoljni in depresivni. Jezni, ker je življenje tako hitro minilo. Razočarani sami nad seboj, ker niso več postorili. Nesrečni ker niso vsaj poskusili zaživeti svojih sanj. In prav vsi so imeli sanje. Samo poskusiti je bilo treba. Pa niso. Zato ne čakajte na račun, ki ga bo izstavilo življenje. Ne čakajte na trenutek, ko se bodo vsi alibiji in napačna prepričanja stopili kot led na ognju.

Namesto tega krenite na pot samospoznanja sedaj - takoj, da vam nekoč ne bo žal. Poskusite odkriti in zaživeti svoj talent. Zažarite in spremenite nemogoče v mogoče! To je vaša obveznost, poslanstvo in vaš smisel!

Nenad Vladić