Nobene družbe ni bilo tako lahko uničiti kot sedanje. Rahlo zamašiš internetni pretok podatkov, pa nastane izredno stanje na robu vojne. Če internet iz kakršnihkoli razlogov preneha delovati, nas pred razpadom družbe in vojne vseh proti vsem ne reši čisto nič …

Se lahko internet ustavi? Seveda: to najsodobnejšo tehnologijo vseh časov lahko uniči kar najstarejša – kamen in palica. Presekati je treba le nekaj pomembnih žic, pa medmrežje razpade v mrežje; razbiti nekaj železja v peščici podatkovnih baz, pa enke in ničle izpuhtijo v nebo.

Internet se lahko uniči tudi sam – potreben je le pravi virus. Srečo ima, da ga hekerji nočejo uničiti, temveč z odpiranjem zaklenjenih baz podatkov le narediti bolj pretočnega, nahraniti svoj ego in morda kaj zaslužiti. Če bi res hoteli uničiti svoj vir veselja, bi morali le ustvariti ustrezen virus ali več njih, ki bi se neopazno razširili, se nato sprožili in drug drugemu pomagali pošiljati podatke v nebesa.

»V oblaku« je lahko na tisoče kopij nekega podatka; če je vez z oblakom pretrgana ali pa se je oblak razblinil, ti v roki ne ostane nič. Nekoč so se podatki kopirali na diskete, zgoščenke in ključke, ki si jih vzel ven in spravil na polico. Tam jih je lahko dosegel požar ali ropar, ne pa tudi virus, ki je onesposobil tvoj računalnik – razen če si skušal težavo rešiti s tem, da si jih vtaknil v računalnik in z virusom okužil še njih.

Zadnje čase pa je vse, kar je na naših računalnikih, tudi na internetu: podatki, varnostne kopije podatkov in tudi to, kar ravnokar delamo in torej še ni podatek. Požarni zid ni zid. Je zgolj vratar, ki spusti noter vsakega, ki mu pokaže osebno in navede razlog obiska, ven pa vse, kajti če so prišli noter, smejo tudi ven. Protivirusni program ni James Bond z dovoljenjem za ubijanje. Je zgolj varnostnik, ki hodi po poslopju in opreza za ljudmi, ki so videti sumljivi ali kaj takega počnejo. V tem primeru jih izpraša. Če so mu odgovori všeč, odide dalje, če ne pa sumljivce vrže ven.

Na ta dva lika se zanaša celoten družbeni ustroj 'razvitega' sveta. Še tako skrben vratar lahko spregleda kužka, ki je prišel z zanesljivim sodelavcem, ter ga spusti noter brez dokumentov in ne da bi ga sploh vpisal. Še tako sumničav varnostnik se znančevemu kužku vsaj nasmehne, če ga že ne pocrklja. Mogoče pogleda, ali je čist, in lastniku prepove, da bi ga peljal v menzo.

… In takoj zatem se kužek – kot agent Smith iz Matrice – eksponentno razmnoži, zapolni celotno poslopje, požre vse zaposlene (vključno z lastnikom, varnostnikom in vratarjem), se preko njihovih klicev na pomoč razširi na vse, ki te klice slišijo, požre še njih, se še malo namnoži, in tako dalje, dokler ne ostanejo le kužki, ki se v velikem finalu požrejo med sabo in za seboj ne pustijo niti kosti – le prazna poslopja.

Človeštvo pa visi na podatkih, kot da so vir življenja. 'Razviti' človek nima več odnosa s človekom, ampak z internetnimi podatki o njem. Učitelj nima odnosa z učencem, ampak z njegovimi ocenami in opombami o vedenju. Delodajalec nima odnosa z delavcem, ampak s plačo in prisotnostjo. Zdravnik nima odnosa z bolnikom, ampak z njegovo kartoteko. Politik nima odnosa z ljudstvom, ampak z meritvami javnega mnenja; ne z novinarjem, ampak z njegovimi članki. Trgovec nima odnosa z dobaviteljem, ampak z nabavno ceno in maržo; ne s kupcem, ampak z nakupovalnimi navadami in stanjem v blagajni. In če ostanejo brez interneta, vsi ti ljudje nimajo pojma, kaj bi drug z drugim, čeprav so se izšolali za delo z ljudmi in je njihovo delo ljudem namenjeno.

Sicer pa ne gre ne za internet, ne za podatke, ne za ljudi. Največji e-teroristični napad v dosedanji zgodovini je razkril, da gre predvsem za denar. Vodstva skoraj vseh napadenih ustanov so brez težav zaprla računalnike, se začasno (ali za vedno) odpovedala podatkom in poslala ljudi na dopust. Niso pa se pripravljena brez vojne odpovedati nekaj sto evrom – ne iz velikih lastnih žepov, ampak iz še večjih žepov ustanov – kar bi jim omogočilo nemoteno nadaljnje delovanje. Vodstva bolnišnic raje žrtvujejo zdravje bolnikov, kot da bi se odpovedala cca. 1 € na bolnika, krivdo, pohlep in hudobijo pa z nedolžno zaskrbljenimi obrazi pripisujejo e-teroristom.

Nikogar ne briga, da bo šlo v preiskavo napada in v izgube ustanov zaradi nedelovanja neprimerno več denarja kot bi ga zahtevale odkupnine. Gre za napad na premoženje. Premoženju teče kri. Bolniki lahko izkrvavijo; najprej je treba zakrpati rane premoženju.

Ima internet prihodnost? Lahko preživi globalno segrevanje, ledeno dobo, izbruh supervulkana, trk meteorita, novo epidemijo kuge ali česa podobnega, tretjo svetovno vojno, atomsko vojno, konec nafte ali več teh reči hkrati? Bo obstajal čez 50, 100, 1.000 let? Kakšen bo čez nekaj let, kakšna bo zaradi njega družba, kakšni bomo mi in naši odnosi? … Denar ima prihodnost, lahko preživi, bo obstajal in bo enak, kot je vedno bil.

Je internet za dolgoročno preživetje človeštva bolj koristen od kamna in palice? Je denar bolj koristen?