Država, ustavno in zakonsko ločena od cerkve … Ko bi le bila kjerkoli na svetu država, ki ne bi podpirala verskih skupnosti – ne denarno ne moralno – ampak bi jih pustila, da se oskrbujejo zasebno (na trgu), in jim ne dovolila, da delujejo javno! …

Zakaj se verski oglasi imenujejo oddaje in se ne predvajajo v okviru oglasnih blokov? In zakaj v imenu enakopravnosti RTV Slovenija nima tedenske oddaje, namenjene samohvali Volkswagna – najbolj razširjene znamke domačih vozil (ki so tu doma, čeprav so prišla od drugod)? Ali v bolj 'duhovnem' slogu: zakaj RTV Slovenija ne prepusti ure svojega tedenskega programa največji in najbolj razširjeni slovenski založbi Mladinska knjiga, kjer bi lahko njeni 'svečeniki' (uredniki), 'laični' (zunanji) sodelavci in verniki (bralci) razpredali o svojih duhovnih videnjih, o tem, kako jih je knjiga »poklicala k sebi« in »se sama napisala«, ali kako so jim knjige odprle oči, »da je nekje še nekaj več«, in postale njihova luč v brezdanji temi snovnega sveta? …

Zakaj moramo vsi plačevati za prispevke duhovnikom, ne glede na njihovo pevsko nadarjenost, izvirnost ali poslušanost njihovih pridig in ne glede na to, koliko denarja iztisnejo iz vernikov, ne da bi za to polagali račune? Zakaj država umetnikom plačuje prispevke le, če so revni, kakovostni, izvirni in imajo občinstvo? V čem je razlika med umetniki in svečeniki tako velika, da so deležni tako nesorazmerne obravnave?

Ne, država ni ločena od cerkve, kot se hvali. Ker vemo, kdo od teh dveh je izrazito proti ločitvam, vemo, kdo je za to kriv. Vsekakor ne državni uradniki. Vsi vemo, koliko truda moramo vložiti, če želimo, da naredijo, kar po zakonu morajo in za kar so plačani. Torej si lahko mislimo, koliko truda vlagajo sitneži Cerkve, da uradniki zanje počnejo, česar po zakonu ne bi smeli in za kar so plačani, da ne počnejo …

Če bi bila Republika Slovenija res ločena od Religionike Zloverskije, bi bile trgovine na velikonočno in binkoštno nedeljo odprte, kot je ob nedeljah normalno (kolikor je odprtost trgovin ob nedeljah normalna), velikonočni ponedeljek bi bil delovni dan, 15. avgust, 31. oktober in 25. december pa bi bili 15. avgust, 31. oktober in 25. december.

Nekoč sem že predlagal, da bi te praznike ukinili in dali ljudem več dni dopusta. V izogib težavam bi lahko dneve verskih dopustov določili za vsako veroizpoved posebej. Delavci bi prijavili svoje veroizpovedi delodajalcem. Na tiste dneve bi imeli pravico in dolžnost ostati doma, na praznike drugih veroizpovedi pa pravico delati. Kdor se ne bi opredelil, bi pa imel toliko več dni dopusta na dneve po lastnem izboru. Me prav zanima, koliko uslužbencev bi še hotelo biti vernih …

Tak zakon bi mnogim ljudem prinesel nekaj dobrega, nikomur pa ne bi ničesar odnesel. A če bi slučajno postal predmet javne razprave, bi se cerkvenjaki z vsemi 'moralnimi' topovi pognali nad predlagatelje – kot so se na vse izboljšave družinske zakonodaje. Te prav tako niso nikomur ničesar jemale, hotele so le kupu ljudi nekaj dati. Že zato bi jih morali podpreti – redkokateri zakon dandanes ljudem odpre več možnosti kot jih onemogoči …

Cerkvenjaki nočejo več možnosti za ljudi. Oni jim hočejo odpreti samo eno, vse druge pa onemogočiti. Ni jim dovolj, da so verski prazniki množični. V njihovem vesolju morajo biti to prazniki za vse. Ljudem nočejo dati možnosti, da na velikonočni ponedeljek pečejo kruh, namesto da bi starega oblagali s posvečeno šunko in jedli v krogu tradicionalne družine. In predstavljajte si brezbožna učitelja zgodovine in biologije, ki bi na božično sredo gručici nedolžnih osnovnošolcev polnila glavo s potovanjem ladje Beagle okoli sveta in posledicami, ki jih je to – ob kupu drugih dejavnikov – imelo na njihovo možnost izbire, da so v šoli in ne v cerkvi! Le kako bi tistih petnajst terciark, ki težijo nosečnicam pred ginekologijo, stražilo pred vsemi 450 šolami – sploh na dan, ko bi morale biti v cerkvi in doma pri možu in otrocih?

Ob njihovi zadnji vseslovenski tradicionalnodružinski fronti je na površje blata, ki so ga izlili iz ust, splavalo vprašanje: Zakaj so ti dripci tako proti uporabi besede »družina« v povezavi s čemerkoli, kar ni cerkveno poročena oče in mati ter vsaj en otrok, ki nosi gene obeh? Kot skoraj vse, za kar se ti ali oni svečeniki zavzemajo in ti ali oni verniki kupujejo kot suho zlato, mi je tudi to povsem nedoumljivo.

Imam pa kljub nerazumevanju rešitev za domovino eno, nam vsem dodeljeno (če ima vsaj malo želje biti ločena od cerkve in služiti vsem državljanom, ko že tujce pošilja k hudiču). Uvedimo v besednjak novo slovensko besedo – naj bo nadpomenka besedi »družina« in naj zajema vse oblike družin, ki obstajajo v našem vesolju!

Za potrebe kolumne predpostavimo, da bi bila ta beseda »soglasija«. V Ustavi, zakonih in aktih bi besedi »… družina« spredaj dodali »soglasija in …«. »Zakonska zveza« bi postala »soglasijska in zakonska zveza«. Za oboje bi veljali enaki zakoni. Za dokončno rešitev tozadevnega verskega teženja bi tu in tam napisali: »Družina in zakonska zveza imata poseben pomen in ga ohranjata tudi za bodoče rodove« ali kaj podobno brezveznega, »in mirna Bosna!« – da bi imela poved vendarle kak smisel.