Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

Tudi naslednja novica je v zadnjem času dosegla kar nekaj medijske pozornosti in gre nekako takole: Leta 2005 so ameriški vojaki v okupiranem Iraku "rutinsko" vdrli v hišo v Abu Graibu v bližini Bagdada. V hiši je bila tudi komaj trimesečna deklica z imenom Noor, ki se je rodila s spino bifido; iraški zdravniki pa jo zaradi nemogočih razmer niso mogli operirati. Ameriški vojaki so se deklice "usmilili" in družino odpeljali v ameriško bazo, od tam pa v ZDA, kjer so jo operirali. Vendar se je njena kalvarija po vrnitvi v Irak nadaljevala, saj so očetu zaradi "sodelovanja" z Američani porušili trgovino, zato je morala družina zbežati v Bagdad. Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe je imela deklica več okužb, zato so jo operirali še v - Ugandi. Njena kalvarija pa se v uničenem Iraku nadaljuje. (CNN)

Kaj nam pripovedujeta zgornji zgodbi? Marsikaj. Najprej o naši dobrodelnosti. Prizadenejo nas žalostne usode posameznikov, še posebej mladih in otrok. Zato naredimo nekaj dobrodelnega, prispevamo kakšen evro, morda tudi več, in prevzame nas občutek, da smo zares naredili nekaj "dobrega". Potem je za nas zgodba bolj ali manj zaključena. Vrnemo se k svoji vsakdanji rutini ter se še naprej pehamo za uspehom, dobrinami in malimi užitki. V resnici ne želimo, da bi se kar koli zares spremenilo, saj nam gre kar dobro; no ja, imeli bi še malo več denarja, še boljši avto itd. Dokler nas morda spet ne vznemiri pogled na "uboge" ljudi, še posebej otroke.

Zgodbi nam prav tako veliko povesta o svetu, v katerem živimo. Milijone in milijone ljudi nima dostopa do najbolj osnovnih dobrin in storitev, kot so zdravstvene storitve, zdravila, izobraževanje, da o dostopu do hrane in neoporečne vode sploh ne govorimo. V svetu je danes 65 milijonov mladih, v starosti 12 in 15 let, ki nimajo možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.

Po najnovejših podatkih Združenih narodov je - zaradi dolgotrajne suše v nekaterih območjih Afrike, zaradi številnih konfliktov in drugih vzrokov - lani kar 108 milijonov ljudi resno ogrožala prehranska prikrajšanost, kar je 35-odstotno povečanje od leta 2015 (UN News Centre), ko je lakota neposredno ogrožala 80 milijonov ljudi. 22 milijonov otrok pa bo že v kratkem stradalo, če se mednarodna skupnost ne zgane (UN News Centre).

A vrnimo se k zgodbi iraške deklice Noor, ki bi ji domači zdravniki zlahka pomagali, saj je imel Irak nekoč odličen zdravstveni sistem, a so ga ZDA, skupaj z zavezniki (v kateri smo, sicer bolj od strani, tudi sami sodelovali), skupaj s celo državo uničili.

Vse to pa nas dejansko ne zanima, morda le občasno postanemo pozorni na usode nekaterih posameznikov, še posebej otrok.

Pravičnost, ne dobrodelnost

"Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti," je že davno tega dejala pisateljica in aktivistka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Grozljive številke, ki smo jih omenili, so v prvi vrsti posledica izjemno nepravične globalne ekonomske ureditve, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, dobičkih, pohlepu in sebičnosti, komercializaciji in potrošništvu. Dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, če bi ustvarili pravičnejši ekonomski sistem. Pomagati posameznikom je vsekakor prav, a s tem ne bomo rešili milijonov ljudi, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.

Manekenka Chrissy Teigen, ki je pomagala mlademu dekletu, morda dobro spi, morda je zdaj bolj popularna in zato več zasluži, a kaj dosti s svojim dejanjem ni spremenila; neko dekle pa je resda dobilo glavni "dobitek na dobrodelni loteriji" - možnost izobraževanja. Ameriški vojaki, ki so rešili deklico Noor, so v seriji vojaških dejanj, naredili nekaj dobrega, a kaj bistvenega niso spremenili (res pa je, da so jih v vojno poslali gospodje iz ovalnih pisarn, z milijoni dolarjev in drugih valut v žepu).

Pravičen ekonomski sistem tako na državni kot na globalni ravni, ki ne dopušča mrcvarjenja celih držav in narodov, je edina pot iz današnjega kaosa uničevanja, ki ga skušamo “popraviti” s posamičnimi dobrodelnimi dejanji. Ni res, da "kdor reši enega človeka, reši ves svet". V resnici moramo spremeniti svet, da bi lahko rešili vse ljudi. A zadošča že, da spremenimo ekonomski sistem; da bo vsevključujoč, utemeljen na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Dostop do hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja ne sme biti "dobitek na dobrodelni loteriji", temveč temeljna človekova pravica.

Na prvem mestu naših prizadevanj mora biti sprememba nepravičnega ekonomskega sistema, do takrat pa tudi dobrodelna dejanja štejejo. Drugače bi bilo le še hujše.