John Oliver se je čudil, zakaj je ravno Laibach prva zahodna glasbena skupina, ki je nastopila v Severni Koreji. Kdo pa naj bi bil? Kakšni zahodno-zahodni stari rokerji, ki kot on nimajo niti najmanjšega pojma, za kaj tam sploh gre? Ali vzhodno-zahodni stari rokerji, ki so že od svojih začetkov predvsem posnemovalci zahodnih, in so že pozabili, za kaj gre pri komunističnih diktaturah? Oboji bi tam pili, razgrajali, kršili dogovore in pravila, zaničevali in žalili domačine ter se nasploh nespoštljivo vedli.

Laibach tega niso počeli. In jasno je bilo, da ne bodo počeli. Laibach ne ustvarjajo glasbe, da bi bili zvezdniki, ampak so zvezdniki, ker ustvarjajo glasbo. Kot kamorkoli dotlej, so šli tudi v Pjongjang igrat glasbo, ne izpast frajerji. »Mi smo Severna Koreja sami sebi,« je izjavil nekdo od njih.

Laibach spoštujejo oblast. Vsakršno oblast. Res jo spoštujejo kot sovražnika, a spoštovanje je iskreno. Zahodni zahodnjaki ne znajo spoštovati oblasti: ne svoje, ne tuje, kaj šele severnokorejsko. Vzhodni zahodnjaki nočejo spoštovati oblasti: nekdanjo so bili prisiljeni spoštovati, sedanja pa si tega ne zasluži. Če izvzamemo strankarske popevkarje in verske rokerje, je Laibach verjetno edina glasbena skupina, ki spoštuje oblast.

Laibach spoštujejo občinstvo. Res mu dajo vedeti, da je neumno, zadrto in neiskreno, res mu rušijo temelje in spodmikajo tla pod nogami (kot v tej preprosti pesmici iz leta 2003, ob kateri bi se tudi Nostradamus zamislil nad svojim delom), a ga ne žalijo in zaničujejo. Druge skupine pridejo po aplavz, se zabavajo skupaj z občinstvom, občinstvu solijo pamet ali pa si na odru naredijo svojo zabavo in je občinstvo samo prisotno. Laibach počnejo vse to in nič od tega obenem, a v vsakem trenutku so tam zaradi občinstva.

Laibach so šli v Severno Korejo s spoštovanjem do Severnokorejcev. Koliko Nesevernokorejcev spoštuje Severnokorejce? Severnokorejci so reveži, bedaki, norci, invalidi, neandertalci, črnci, cigani, sužnji, živali … Vse so, samo ljudje ne. Svet je dvignil roke nad njimi. Tretji rod otroških vojakov v Kongu je bolj del človeškega občestva kot tretji rod Severnokorejcev. Skoraj nihče ne ve, kako je tam živeti, a skoraj vsi so prepričani, da človeško življenje ne more biti slabše, kot je tam.

Laibach so šli v Severno Korejo, nastopili in se vrnili. Iz posnetkov obiska so v svojem značilnem slogu sestavili dokumentarec. Eden redkih dokumentarcev o Severni Koreji, kjer ljudje obiščejo ljudi v pričakovanju, da bodo naleteli na ljudi, in glej čudo – znajdejo se med ljudmi …

Laibach so si zaslužili Severnokorejce in Severnokorejci so si zaslužili Laibach. Oboji so dobili, kar so dali. Laibach je pripravil, odigral in odpel svoje. Severnokorejci so pomagali pripraviti, poslušali in ploskali. In nihče ni nikogar izdal.

John Oliver noče razumeti; raje je vzvišen in nespoštljiv. Laibach, obisk in dokumentarec imajo veliko odtenkov in razsežnosti. Kdor jih dojame, je nagrajen. Dojame pa jih lahko le, kdor se je dolga leta izpostavljal izbranim vrhunskim umetniškim delom, ki so mu brezhibno oprala možgane.

Smrt sovraštvu, svoboda prijateljem!