Kot cerarjanski šlateki to počnejo zdaj, vsekakor ne. Rovtoljubi se bodo povsod uprli, oblastniki bodo povsod mencali, policaji pa bodo povsod sončili uniforme in si mislili svoje. Kaj torej narediti, da bo begunec sit in domorodec cel in obratno?

»Nič lažjega!« bi odgovoril Melkijad in rekel domačinu: »Pojdi z mano!«

Popeljal bi ga na kratko potopisno-zgodovinsko predavanje o Bližnjem vzhodu. S sliko in besedo bi mu obnovil osnovnošolski spomin, da je to zibelka njegove civilizacije in njegove vere. Pokazal bi mu, da tamkajšnje vlade, strokovnjaki in svečeniki z roko v roki že tisočletja skrbijo, da veličastna snovna dediščina ne propade, duhovna pa ne utone v pozabo. Predstavil bi mu ljudi, ki tudi v sedanjem kaosu pred uničenjem rešujejo njegove korenine.

Razložil bi mu, da so za tamkajšnje vojne, brezvladje in suše krivi tudi njegovi politiki, ki so dolga leta podpirali odločitve EU, ZDA-Nata, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in raznoraznih naddržavnih nadpodjetij glede Bližnjega vzhoda. Glasovali so, prispevali so denar iz proračuna, vojake in strokovnjake, da so Bližnji vzhod dolga desetletja siromašili, rušili zakonite vladarje, podpirali in oboroževali čudaške upornike ter ljudi ščuvali drugega proti drugemu. Spoznal bi, da ti isti ljudje s svojo podrepniško dejavnostjo zdaj delajo vse, da na Bližnjem vzhodu (pa tudi v vsej Afriki in še marsikje drugje) ni za živet, zaradi česar ljudje od tam bežijo sem.

Priznal bi mu, da on sam ni kriv za prihod beguncev in obubožancev, čeprav je občasno izvolil ljudi, ki so krivi, in prispeval svoj davkoplačevalski delež za uničevanje njihovega naravnega in družbenega okolja. Nato bi mu povedal, da so za domače razmere, pred katerimi bežijo, povsem enako (ne)krivi tudi sami begunci. To ne bi bilo težko, kajti domačin tudi na lastni koži doživlja, kako gredo domače gospodarstvo, sociala, zdravstvo, šolstvo … k vragu in zoper to ne more nič.

Da vrne pogovor v varne črno-bele tirnice, bi domačin Melkijadu rekel: »Zakaj se ti ljudje doma ne borijo, namesto da bežijo k nam?«

Melkijad bi mu potrpežljivo odgovoril, da od otrok, mladostnikov, žensk, invalidov in starejših ljudi v nobeni vojni ne moremo zahtevati bojevanja. Prav tako potrpežljivo bi mu pojasnil, da na Bližnjem vzhodu ne gre za pravljični boj dobrega proti zlu, ampak za boj celega kupa zlih proti zlim. Ljudi, ki ostanejo doma in se borijo, ti oblastiželjni zlikovci uporabljajo kot kanonfuter. »Zakaj bi se ti ljudje doma borili? Postanejo lahko zgolj klavci, invalidi ali mrtveci – nič od tega v službi dobrega cilja. Če zbežijo k nam, imajo vsaj upanje, da bodo nekoč imeli še kaj od življenja.« Če domačin še vedno ne bi bil prepričan, bi mu predstavil posamezne sprte strani, njihove cilje in dosedanje 'dosežke'. Na koncu bi ga vprašal: »Bi ti ostal in se boril? Na čigavi strani?«

Ko bi pogovor z domačinom stekel, bi seveda pritekel tudi do vprašanja teroristov, pomešanih med begunce. Melkijad bi, iskren kot je, priznal, da ta nevarnost ni iz trte izvita. Domačina bi do neke mere potolažil, da oblastnike teži ista skrb. Še bolj teži uradnike, ki delajo z begunci, kajti oni so zaradi neposredne izpostavljenosti najbolj ranljivi. Prav zato postopki za vsakega begunca posebej potekajo tako dolgo. Skrbno se preveri njihova družinska ozadja, šolanje, poklice, potovanja, pretekle kršitve zakonov, vedenje med postopki in v centrih za pridržanje … Ljudje, ki pri nas dobijo azil, so tako pravi begunci, da bolj pravih ne more biti.

Domačin bi nemudoma potegnil novo železo iz ognja: »Ti ljudje prihajajo iz drugačne kulture. Tam ženske niso nič vredne. Posiljevali bodo naše žene in hčere. Vdirali bodo v naše domove, kradli in ropali.«

Kar se tiče kraj in ropov, jim lahko načitani Melkijad iz rokava natrese dobesedne navedke iz Korana, veljavnih bližnjevzhodnih ustav in zakonikov. V deželah, od koder prihajajo begunci, kraje in rope obsojajo in kaznujejo veliko bolj strogo kot pri nas. Kraja in rop zanje nista zgolj odtujitev tujih stvari, ampak žalitev lastne vere in izneverjenje lastni kulturi. Možnost, da domačina okrade ali oropa sosed begunec, je torej manjša, kot da ga oropa sosed domačin.

Če mu čas dopušča, lahko Melkijad mimogrede navrže, da imajo v bližnjevzhodnih deželah dosti večje težave s podkupovanjem in prijateljskimi uslugami. To dvoje je tam neprimerno hujše kot pri nas, pa je že pri nas grozno. A za begunce ne pride v poštev. Za podkupovanje nimajo sredstev, za prijateljske usluge pa ne mreže prijateljev na odločilnih mestih.

Kar se tiče odnosa begunskih moških in mladeničev do žensk, pa je tudi sicer samozavestni Melkijad previden. Niti najskrbnejši azilni postopki ne morejo predvideti, kako se bo ta ali oni vedel, ko bo smel prosto hoditi po naših cestah in bo srečeval naše ženske in dekleta. Izkušnje iz Nemčije in drugih držav, kjer je 'svobodnih' beguncev več, so slabe.

Melkijad lahko domačinu predstavi vse možnosti, kaj storiti z begunci moškega spola nad 15 let: 1. pobiti; 2. kastrirati; 3. sterilizirati; 4. poslati nazaj 'domov'; ali 5. podučiti o tukajšnjem odnosu do žensk, o človekovih pravicah žensk in otrok ter o zakonodaji glede spolnih prestopkov, ter jim dati možnost, da se izkažejo. Domačin bo, če ni ravno sadist, kolebal med 4. (čeprav ve, da je to isto kot 1.) in 5..

Kaj lahko stori Melkijad, da se bo odločil za 5. možnost? Predstavi mu izdelan načrt razsvetljevanja beguncev in mu po želji omogoči biti zraven. Zagotovi redne obhode patrulj ali v sosesko z azilanti celo namesti rajonskega policaja in vsem da njegovo številko. Domačinke brezplačno oskrbi s solzilcem; mogoče jim bo prišel prav tudi proti kakšnemu domačemu kerlcu. Beguncem redno polaga na srce, naj pazijo drug na drugega; če se bo kdo spozabil, bodo imeli vsi težave s sosedi. Če pride do stika med beguncem in domačinko, ki je za slednjo neprijeten, begunca nemudoma odstrani iz okolja, mu onemogoči izhode, zadevo prednostno obravnava in zaključi ter o vsem obvešča javnost.

Sicer pa: le zakaj bi Melkijad begunce skrival pred bodočimi sosedi? Raje bo poskrbel, da se lahko vsak domačin, ki to želi, pred naselitvijo (ob pomoči tolmača) pogovori z vsakim beguncem, ki naj bi postal njegov sosed, in nato glasuje zanj ali proti njemu.

Če njegovo srce ni iz kamna, se bo itak ogrelo že pri tretjem. Postal bo njihov vodnik in prijatelj, otroci pa se bodo skupaj igrali, učili, študirali, delali, se poročili in imeli svetovne otroke.