{facebook http://za-misli.si/images/ drutar.jpg}

Letošnja predavanja za uvod v pozitivno psihologijo skušam artikulirati tako, da razmišljam o sodobnih oblikah subjektivnosti in pogojih, pod katerimi se oblikujejo, oziroma o pogojih, pod katerimi jih ljudje ohranjajo pri življenju. Prehod od disciplinatornih družb, o katerih je razmišljal Foucault, k družbam nadzora, o katerih je razmišljal Deleuze, je zelo uporabno orodje za tako početje, zato ga tudi uporabljam.

Neoliberalizem se je v zadnjih desetletjih spreminjal tudi tako, da je z množico idej in praks skrbel za spreminjanje subjektivnosti ljudi, kar je precej logično, saj jo potrebuje za svoje delovanje in za svoj obstoj. Kako jo je torej spreminjal?

Najprej naj povem, da ne obstajajo človeške eksistence, s katerimi kasneje manipulira sistem, kot pravijo ljudje. Nasprotno je res: sistem prek številnih praks prav ustvarja pogoje za subjektivnost, šele ustvarja eksistence, jih omogoča, varuje in ohranja, nagrajuje in podpira, spodbuja in spreminja, sklicujoč se na znanost.

Sistem dela vse to, vendar dela pod zelo jasno določenimi pogoji, ki so: neenakomerna razporeditev moči oziroma oblasti med ljudmi, ki imajo dostop do kapitala, in ljudmi, ki ga nimajo; maksimiranje profita; delo, ki ga morajo opraviti delavci za lastnika kapitala, ki mora maksimirati profit, saj sicer propade; zniževanje stroškov, med katere sodi tudi delavec. Take so železne zakonitosti sistema, znotraj katerega ljudje ne morejo biti svobodni, ker se jim morajo podrejati.

Podrejati se morata tako lastnik kapitala kot delavec, le da je slednji tako rekoč v celoti podrejen lastniku kapitala, ki sicer ni zloben človek, razpolaga pa s pomembnim časom, ki ga preživi delavec vsak dan. Ko skuša postati delavec bolj samostojen, bolj avtonomen, manj odvisen od zunanjih sil, izkusi, da svoje želje ne more zadovoljiti, ker mora ubogati in se vesti, kot je predvideno oziroma pričakovano.

Še več: delavec se ne vede tako le na delovnem mestu, temveč tudi zunaj njega, kot bom pokazal v nadaljevanju. Dodati moram tole: delavec se vede tako, kot sem orisal, le, če na vse skupaj pristane, kot bi rekel Foucault; v tem je upanje.

Dober odgovor na zapisano vprašanje tako dobimo, če se poglobimo v delo, ki ga je opravil Gilles Deluze. Ta veliki francoski filozof je razvil izvrsten in uporaben koncept moduliranja.

Moduliranje na kratko pomeni, da se ljudje vedejo tako, da ustvarjajo vrednost. Na prvi pogled nič novega, saj je to povedal že Marx.

Pa vendar ni čisto tako.

Moduliranje, pravi Deleuze, je oblika nadzorovanja vedenja in delovanja ljudi, ki deluje izjemno prefinjeno in učinkovito. Ne deluje toliko na zavestni ravni, kolikor deluje nezavedno, kot bi rekel Freud. Vpliva na naše doživljanje sveta, naše občutke, naša čustva, naše zaznavanje in naše razlaganje sveta. Deluje na to, kar imenujemo zdravi razum ali common sense. Oblikuje vse to.

Še natančneje rečeno: moduliranje ljudi pomeni prefinjeno uglaševanje in prilagajanje vedenja, ki je vse bolj optimizirano. To pomeni vedenje in delovanje ljudi, njihove medsebojne odnose, ki so vse bolj optimalni, če smem uporabiti ta izraz. Optimalni v odnosu do česa?

Moduliranje pomeni optimiziranje ljudi, da proizvedejo čim več vrednosti v čim krajšem času, da so čim učinkovitejši, da naredijo vse tako, kot je treba. Zajema torej optimiziranje posameznika, njegove osebnosti, pomeni optimiziranje njegovega vedenja in delovanja, pomeni optimiziranje medsebojnih odnosov, v katere nujno vstopa.

V zadnjem času mora vse več ljudi skrbeti zase. To je mantra dneva, je tipični način moduliranja ljudi in njihovih eksistenc v neoliberalnem svetu.

Govorimo o proizvodnji eksistenc, o oblikovanju, o spreminjanju in preoblikovanju, ki mora biti čim bolj optimalno, čim učinkovitejše, čim bolj produktivno, saj mora ustvarjati vrednost. Ne govorimo o nasilju nad ljudmi, o zlobnem manipuliranju, o načrtnem izkoriščanju v imenu kake nore ideologije.

Ljudje se tako obnašajo do sebe in do drugih ljudi na prav poseben način, in sicer tako, da je njihovo delovanje čim bolj profitabilno. V tem prepoznavamo dokončno ekonomsko posredovanje človeških eksistenc: ljudje končno postanejo podjetniki.

V svetu moduliranja človeških eksistenc je vse mogoče meriti, izmeriti, natanko določiti, kvantificirati in statistično obdelovati. Ljudje so podrejeni nadjazovskemu imperativu, ki je nadvse jasen in preprost: delati je treba vse več in več, pri tem pa mora biti vsak posameznik čim bolj produktiven; kar naredi, je mogoče izmeriti.

Pa ne le to. Dogaja se še nekaj, kar je neposredno povezano z intimnostjo ljudi. Od njih se namreč pričakuje, pričakovanja so vgrajena v same module, da se bodo lotevali tudi svoje najgloblje intimnosti in jo spravili v red, če lahko tako rečem.

Po domače: vsakdo naj bi bil podjetnik in vsakdo naj bi šel v psihoterapijo. Kaj to pomeni?

Preprosto: pomeni, da so ljudje čustveno inteligentni, čustveno in osebnostno adekvatni, ustrezni, primerni, da torej nimajo simptomov, da so v nekem smislu popolni.

Noben človek ne sme imeti kompleksov, nerazrešenih notranjih dilem, travm iz otroštva, simptomov, nihče se ne sme vesti neracionalno.

Ljudje morajo biti torej produktivni, učinkoviti, delati morajo na manj varnih delovnih mestih kot nekoč, saj je kapitalizem globalne narave in nenehno seli delovna mesta tja, kjer je zanj ceneje. In ker ljudje niso neumni, sklepajo takole: veliko hudega se mi lahko pripeti, če ne bom ubogal in se ne bom vedel, kot je pričakovano. 

Človek mora biti vse bolj podoben robotom: učinkovit, produktiven, racionalen pri izbiranju.

Razmišljanje o moduliranju sodobnih eksistenc ljudi lahko nadaljujem tako, da se obrnem k italijanski marksistični avtorici, ki je razvila izjemno dober koncert heteronormativne ljubezni; njeno ime je Silvia Federici.

Heteronormativna ljubezen pomeni tole: živi heteroseksualni par, ona kuha, pere, skrbi za otroke, čisti in seksa z možem, on pa hodi v službo, prinaša domov denar in skrbi za družino. Tudi zanj poskrbi žena.

Potem pa se nekaj spremeni. Ideologija dela se je namreč razširila tudi na polje intimnosti in danes naddoloča naša čustvena življenja, socialne odnose in družbeno življenje. Danes mora tako vsakdo vlagati vase, ne le ženske. Delati mora na sebi, ukvarjati se mora s svojo intimnostjo in se prilagajati zahtevam trga.

Osebnostna rast je zato sestavni del akumuliranja kapitala; enako velja za blagostanje posameznikov. Uresničevanje samega sebe in svojih potencialov je neposredni izraz vlaganja kapitala in njegovega kopičenja. Ljudje, ki osebnostno rastejo, obenem maksimirajo lastne zmogljivosti, da bi nakopičili čim več denarja, premoženja in kapitala.

Logika profitabilnosti je kajpak preprosta: nazaj dobiš več, kot si vložil. Nadjazovski imperativ je prav tako preprost: nazaj moraš dobiti več, kot si vložil. Kaj dobi nazaj delavec, ki vlaga v osebnostno rast?

Človek ima zmogljivosti in je lahko produktiven oziroma učinkovit: kopičenje kapitala je zato obenem kopičenje socialnega, družbenega, kognitivnega in seksualnega kapitala, ne le kopičenje denarja in premoženja.

Najpomembnejše pa je prav to, kar poudarja avtorica: skrbeti moramo zase, ker sicer ne bo za nas poskrbel nihče; poskrbela ne bo niti država.

Zadaj pa je ves čas tesnoba in je strah, da nam ne bo uspelo, da ne bomo dovolj dobri, da se ne bomo potrudili dovolj, da se bodo drugi potrudili bolj in nas bodo prehiteli.

Saj je pokazal že Freud: pred nadjazom nismo nikoli dovolj dobri. Vedno obstaja možnost izboljševanja, napredovanja, uresničevanja potencialov. Vedno lahko naredimo še nekaj novega in drugačnega, vselej lahko poskrbimo za kaj novega. Natanko to dela tudi neoliberalizem.

Razmišljanje o moduliranju človeških eksistenc v neoliberalnem svetu lahko zajamem tudi tako, da se obrnem k Davidu Harveyju, ki razvije v svoji knjigi z naslovom The Ways of the World (2016) nekaj dobrih idej ali zamisli za nadaljnje razmišljanje o svetu, v katerem živimo.

Ideologija dela, ki jo dopolnjuje ideologija osebnostne rasti, ima tole pomembno koordinato: govor o denarju nosilci in zastopniki družbene moči vselej dobro razumejo. Zveni trivialno, vendar ni.

Naj na kratko poudarim, kako pomemben je denar v kapitalističnem svetu: družbeni procesi v neoliberalnem svetu omogočajo kopičenje denarja; kopičenje denarja je družbeni proces. V naravi denarja in njegovega kopičenja je prostituiranje.

Denar kajpak potrebujemo, vendar postaja v neoliberalnem svetu denar občestvo, ki pa je moralno prazno.

Natanko v tej perspektivi velja poudariti še tole: strateški družbeni razred v neoliberalizmu ni elita, temveč je delavski razred. Zakaj?

Ker lahko šele delavci zagovarjajo sam temelj človeške eksistence, to pa je družbena pravičnost.

Družbena pravičnost ne prenese nobene podrejenosti ljudi, zlasti pa ne prenese, da nekateri lahko kopičijo denar in premoženje, večina ljudi pa ne, ker preprosto nima dostopa do kapitala.