Slovenski geolog Branko Grims je te dni komentiral tudi podnebne spremembe in segrevanje Zemlje. Takole je govoril: ko se govori o toplogrednih plinih, veste, enkrat vprašajte kakega geologa, ene tristo let nazaj je bilo bistveno topleje kot zdejle, dva tisoč let pred tem je bilo pa še bistveno, bistveno topleje, pa ni bilo nikakršnih toplogrednih plinov; vse je odvisno od tistele pečke tamle gori, ki deluje enkrat malo bolj, drugič pa malo manj. Pa sem se pozanimal pri nekem geologu, ki ni gospod Grims, in prebral nekaj znanstvenih del, ki so napisana na precej višji ravni, kot je sveta preproščina. Ta geolog je William W. Hay, profesor geoloških znanosti, doktoriral je iz geologije na Stanfordu, napisal pa je nekaj sto znanstvenih člankov in znanstvenih monografij s področja geologije. Naj omenim zgolj dve referenci, saj je za vse premalo prostora: Hay, W. W., 2013, Experimenting on a Small Planet – A Scholarly Entertainment. Springer, Heidelberg, New York, Dordrecht, London. xvii + 983 str.; Hay, W. W., Flögel, S., 2012, New thoughts about the Cretaceous climate and oceans. Earth Science Reviews, 115, 262-272.

Gospod Hay je tudi profesor emeritus, kar pomeni častni ali zaslužni profesor; naziv je dobil zaradi posebnih zaslug za dolgoletno delo na področju znanosti, saj natančno vemo, kdo lahko postane častni profesor in kdo ne more postati. Pozanimal sem se torej, kaj meni častni profesor geologije o toplogrednih plinih, ki jih omenja gospod Grims, pa o segrevanju Zemlje, o pečki tam zgoraj in podobnem.

Profesor Hay pravi, da obstaja danes vsaj osem heretičnih pogledov na podnebne spremembe. Zakaj uporablja besedo heretični? Uporablja jo, ker ni naiven in ve, kako pogosto so znanstveniki in drugi misleci v zgodovini človeštva vedno znova preganjani, ker so s spoznanji daleč pred svojim časom, kot se reče.  

Sledi njihova kratka predstavitev.

Prvič. Podnebne spremembe v veliki meri povzroča človek, ki pošilja v ozračje gigantske količine CO₂. Pošilja jih zlasti tako, da kuri fosilna goriva, ki jih vleče iz zemlje, pa tudi tako, da izdeluje cement, izsekava gozdove in goji velike črede govedi. 

Mimogrede naj v zvezi s cementom navedem tale podatek, ki ga omenja tudi David Harvey v svoji knjigi z naslovom The Ways of the World (2016): The United States Geological Survey poroča, da je porabila Kitajska v letih 2011 – 2013 6651 milijonov ton cementa, medtem ko so ga porabile ZDA v obdobju 1900 – 1999 4405 milijonov ton.

Drugič. Človek vpliva na podnebne spremembe tudi s poljedelstvom, saj uporablja velikanske količine umetnih gnojil.

Tretjič. Ljudje pošiljajo v zrak tudi druge toplogredne pline, in ne zgolj CO₂.

Četrtič. Podnebni sistem deluje tako, da utvarja pozitivni feedback, kar pomeni, da hudi problemi postajajo še hujši.

Petič. Podnebne spremembe pomenijo tudi dvigovanje ravni oceanov, in ne le temperatur.

Šestič. Vsrkavanje ogljikovega dioksida v oceanih spreminja naravne pogoje za vsa živa bitja, ki tam živijo.

Sedmič. Geološka preteklost je polna dokazov o podnebnih katastrofah, ki dokazujejo, kaj se zgodi, ko podnebni sistem uide nadzoru.

Osmič. Nenadzorovana rast človeštva ni prav dobra novica.

Pozanimal sem se torej pri geologu in dobil zapisane odgovore. Iz njih je razvidno, da geolog niti enkrat ne omenja tiste pečke tam zgoraj, kar pa nas ne preseneča, kajti podnebne spremembe, o katerih govorim, povzroča človek, ne pa zvezda, saj to ve vsakdo z osnovnošolskim znanjem fizike.

V prvih dveh mesecih letošnjega leta je izšlo vsaj dvanajst znanstvenih monografij s področja podnebnih sprememb, za katere vem. Gotovo jih je izšlo še več, vendar trenutno zanje še ne vem. Dvanajstih monografij, ki so izšle od prvega januarja, ni težko prebrati, vendar zalogaj kljub temu ni majhen, če računamo, da je danes sredina marca.

Večina ljudi ne prebere dvanajstih znanstvenih monografij, ki imajo v povprečju po 300 strani, kar je vse skupaj približno tri tisoč petsto strani, niti v enem letu. Ne vem, koliko jih prebere gospod Grims, vem pa, da v vseh monografijah skupaj ni niti enega stavka, da podnebne sprmemebe povzroča tista pečka tam gori, ki dela enkrat malo bolj, drugič pa malo manj.

Doslej se nisem niti dotaknil znanstvenih člankov, v katerih pišejo znanstveniki o podnebnih spremembah. V letu 2017 sem jih prebral približno 160, vsaj trikrat toliko pa sem jih na hitro preletel, kar pomeni, da se prebral povzetke in diskusije. Vem pa, da jih je izšlo bistveno več, zato ne trdim, da sem prebral vse, ker je to preprosto fizično nemogoče.

Kljub temu lahko povzamem stotine znanstvenikov, ki so podpisani pod znanstvene članke iz leta 2017, ki sem jih prebral: človeštvo spreminja podnebje hitreje, kot se je spreminjalo kadarkoli v zelo dolgem obdobju, zato je veliko vprašanje, ali bodo živa bitja imela dovolj časa na voljo, da se prilagodijo tako hitrim spremembam.

Gospodu Grimsu zato priporočam v branje tele tri knjige, ki niso izšle ravno leta 2017, to pa še ne pomeni, da so zastarele: Bulkeley, Harriet. 2016. Accomplishing Climate Governance. New York: Cambridge University Press; Ciplet, David, J. Timmons Roberts, Mizan R. Khan. 2015. Power in a Warming World: The New Global Politics of Climate Change and the Remaking of Environmental Inequality, Cambridge, MA: MIT Press; Hickmann, Thomas. 2016. Rethinking Authority in Global Climate Governance: How Transnational Climate Initiatives Relate to the International Climate Regime. Abingdon, UK: Routledge.

Po prebranih knjigah se lahko dobimo in začnemo z artikulirano razpravo, v kateri bo vsakdo navajal znanstvene vire, saj podnebne spremembe pojasnjuje zgolj znanost, ne pojasnjuje pa jih religija, vraževerje ali sklicevanje na pečko tam zgoraj, pri čemer ne bo pomembno, ali se strinjamo ali ne. Pomembno bo le, kdo ima boljše argumente. Saj za to pa tudi gre v resnih debatah, kajne?