Stari Rimljani so imeli veliko stvari modro urejenih in morda bi lahko danes marsikaj od tega, kar je bilo dobro in koristno, ponovno uvedli, seveda prilagojeno današnjim okoliščinam. Ena od takšnih stvari je pravna doktrina “res extra commercium”, ki dobesedno pomeni “stvar zunaj poslovanja”. Preprosto povedano, nekatere stvari ne morejo biti predmet zasebnih pravic in zato z njimi ni mogoče trgovati.

Prav iz besede commercium, trgovanje, izhaja tudi pojem komercializacija. Komercializacija je nevarna ideologija, ki dobesedno prežema sodobno družbo in sega na vsa področja človekovega življenja ter v skoraj vsak kotiček planeta. V okviru komercializacija poteka proces preobrazbe dobrin (in javnih storitev) v trgovsko blago, ki posledično postanejo predmet trgovanja (Komercializacija, antiteza medsebojne delitve).

Sama po sebi trgovina ni problematična, dokler deluje v nekih družbenih okvirjih in je primerno regulirana. Trgovina je stara toliko kot človeška civilizacija, vendar je vedno imela svoje mesto v družbi in z marsičem preprosto ni bilo mogoče trgovati (Voda, dobra dobrina in Voda je vse, zlato je nič). Danes pa proces trgovinizacije, kakor bi lahko poslovenili komercializacijo, v svoje "lovke grabi" vse stvari, ki si jih lahko zamislimo in sega praktično na vsa družbena področja.

Zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo, skrb za starejše so na primer področja, ki jih komercializacija nezadržno osvaja. Posledice so očitne: če imaš denar, si lahko kupiš najboljše zdravstvene storitve, prostor v najboljšem domu za ostarele, lahko si kupiš mesto na dobri fakulteti itd. Morda to pri nas še ni tako zelo očitno, v mnogih državah, še zlasti v ZDA, pa je stvar jasna: če imaš denar, si lahko kupiš dobesedno vse, če ga nimaš, je tvoje življenje zelo zelo težko.

Komercializacija vse bolj “osvaja” skupne dobrine kot so voda, gozdovi, zemlja, semena in celo živa bitja. Kar pripada celotnemu človeštvu, tako postaja tržno blago, ki koristi samo nekaterim, predvsem pa najbogatejšim. Prav tako se vse bolj komercializirajo tudi Internet, mediji, komunalne storitve in druge dobrine skupnega pomena. 

Komercializacija na prvo mesto v družbi postavlja denar, tekmovanje (konkurečnost) pa postane temelj vseh družbenih razmerij in odnosov - ne samo v podjetjih, temveč tudi v šolah in drugih ustanovah. Družbeni “zmagovalci” postanejo tisti, ki so najagresivnejši ali tisti, ki se že rodijo v bogatem okolju. Za vse ostale ljudi pa postane življenje stalni boj za preživetje, običajno živijo v revščini ali jih celo doleti mnogo prezgodnja smrt. Komercializacija “na dan spravi” najslabše človeške lastnosti: pohlep, sebičnost, zavist, brezbrižnost in samozadovoljstvo.

Zato na planetu, kjer je hrane in drugih dobrin dovolj za vse ljudi oziroma celo preveč (količina vse pridelane hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi, danes pa nas na Zemlji živi približno 7,5 milijarde), 2 milijardi ljudi živi v skrajni revščini, letno pa zato po nepotrebnem umre kar 17 milijonov Zemljanov (Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku). Večji del človeštva živi v pomanjkanju, a celo bogatejši del človeštva izgoreva v pehanju za bogastvom in v izčrpajoči potrošniški “kulturi”, ki uničuje planet, hkrati pa ne osrečuje nikogar, razen morda trgovcev in lastnikov podjetij; če temu sploh lahko rečemo sreča. (Božič, sistem in jaz)

Zato bi ponovno lahko razmislili o pravni doktrini “res extra commercium”, s katero bi določene dobrine deloma ali popolnoma izvzeli iz trgovanja in jih rajši pravičneje delili med vse ljudi. To bi bile predvsem dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. Vsak človek na planetu potrebuje: hrano in neoporečno vodo, oblačila in primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje (25. člen in medsebojna delitev). Te dobrine ne smejo biti predmet trgovanja (razen v omejenem obsegu), temveč se morajo pravično deliti med vse ljudi na planetu.

Ekonomija delitve je nasprotje komercializacije, je “zdravilo” za hude probleme, ki pestijo sodobno človeštvo. Z vsem se pač ne more in ne sme trgovati. Komercializaciji moramo “nadeti uzde”. Če ji bomo prepustili neovirano uničevanje okolja in ljudi v imenu dobička za že tako najbogatejše Zemljane, bomo na koncu uničili svoj dom - planet Zemljo in svojo družino - človeštvo.