Potreb po seznanjanju ljudi z znanstvenimi spoznanji o naravi stresa, vplivov hrane na možgane in tvorjenju tumorskih celic je toliko, da se ne morem odzvati na vsa vabila za predavanja. Kar je dobro, kajti ljudje očitno želijo nekaj narediti, da bi zmanjšali vplive industrije hrane, oglasov, propagande in korporativnih pritiskov, naj jedo junk food, naj bodo debeli in naj imajo okvarjene možgane.

Ljudje pogosto uporabijo besedo stres. Tudi mediji poročajo, da so ljudje večkrat v stresu, da živijo stresno sodobno življenje. Celo reklame se navezujejo na spoznanja strokovnjakov, zato nas nenehno nagovarjajo, naj se razstrupimo z izdelkom X, naj jemo izdelek Y, da bomo okrepili imunski sistem, naj tekamo po zelenih livadah ter se sprehajamo po gozdovih in objemamo drevesa, ker je to blagodejno za naše telo in za dušo, vse skupaj pa ni vredno pol kozarca tople vode, čeprav s kupovanjem nepotrebnih, odvečnih, nekoristnih, celo nesmiselnih in ničvrednih izdelkov povečujemo BDP. Zraven kajpak sodi ponudba tečajev, predavanj, seminarjev in konferenc na temo stres & sodobno življenje, kjer na dolgo in zlasti na široko razpredajo o preprečevanju stresa, o blagodejnem življenju, o blagostanju in dobrobiti, o čuječnosti, empatiji, čustveni inteligenci, pozitivni psihologiji, zdravem načinu življenja, dietah, molekulah, tabletah, razstrupljanju in vsem drugem, da bi ljudje živeli mirna, srečna, harmonična in produktivna življenja.  

Če pa resno razmišljamo o stresu, je zgodba bistveno drugačna, ker izhaja iz globokega vpogleda v resnico naših kapitalističnih življenj, ne iz površnih spoznanj, ki so že vgrajena v žargon, novorek in vsakdanjo rabo klišejev.

Vsakdo tako ve, da na primer otroci trpijo, ko poslušajo v domnevno srečnih družinah prepire svojih staršev, morda žaljivke, spremljajo kot priče njihovo ruvanje in celo pretepanje. Prav tako vsakdo ve, kako boleče je za otroke ločevanje staršev in njihovo spopadanje, pri kom bodo otroci, kdo je boljši roditelj, kdo ima več pravic do otrok.

Bistveno manj pa se v javnosti razpravlja o nevidnem nasilju, ki je del vsakdanjega življenja v norem neoliberalnem svetu, prepoznavamo pa ga kot življenje v revščini ali na njenem robu, življenje v stalni negotovosti zaradi nevarnosti, da starši izgubijo službo, če jo imajo, življenje z antidepresivi, z alkoholom, s cigaretami, s sladko hrano, z nasičenimi maščobami in drugimi molekulami, ki jih najdemo v rakotvornem rdečem mesu, pa čeprav je slovenskega porekla, s transnasičenimi maščobami, z ne povsem določljivim verbalnim, psihičnim in kognitivnim nasiljem (tiho bodi in ne filozofiraj). Z vsem tem, kar ljudje pogosto označijo s preprosto sintagmo tako-je-življenje in z dodatkom saj-nekako-se-pa-prebijamo-iz-dneva-v-dan. Seveda se, a saj se zombiji tudi.

Znanstveni podatki so povsem jasni: povečuje se število otrok in odraslih ljudi, ki zaradi dolgoletnega stresa končno zbolijo za diabetesom, astmo, kardiovaskularnimi boleznimi, psihičnimi boleznimi, Alzheimerjem in drugimi nevrodegenerativnimi boleznimi.

Vse skupaj se začenja na način, o katerem ne vemo ničesar, saj nimamo zavesti o molekularnih procesih v možganih in drugje v telesu. Stres namreč ne pomeni, da je nekdo živčen, razdražljiv in napet. Daleč od tega. Najprej je zato dobro pogledati, kaj se dogaja na molekularni ravni v človekovem telesu.

Možgani se odzivajo na stres na več načinov. Naj omenim zgolj enega: refleks po boju ali umiku (fight or flight reflex). V srečni družini se otrok seveda nima kam umakniti, ne more kar pobegniti, čeprav se včasih zgodi tudi to, ne more se spopadati, ker je prešibak, lahko se le umakne v svoj psihični svet, v vsakem primeru pa se  možgani odzivajo in telo tudi in v krvi je na primer veliko kortizola. Tam je seveda še veliko drugih molekul, toda poanta je povsem jasna.

Tako velikih količin kortizola v krvi ne želite imeti dolgo in ne želite jih imeti pogosto. Če jih imate, trpi vaš imunski sistem, kajti povečane količine kortizola pomembno prispevajo k njegovemu spreminjanju, ki pa vam nikakor ni všeč.

Takojšen odziv na stres, na primer v savani, kjer so živeli naši predniki, je bil lahko zelo koristen, v sodobnem svetu, na primer v srečnih družinah, pa ni tako zelo enostavno, ker otrok tako rekoč nima dobrih izhodišč za razumevanje stresa, starši pa pogosto prav tako ne, kar preprosto pomeni, da se niti ne zavedajo, koliko stresa povzročajo, ker se jim zdi, da ne delajo nič takega in da živijo tako kot drugi.

Ena od posledic dolgotrajnega stresa so vnetna stanja, za katera človek dolgo časa niti ne ve, ker ne more vedeti. Zdi se mu, da živi čisto normalno življenje, ne ve pa, da je že samo normalno življenje stresno.

Sintagmo živimo hitro in dinamično bi zato morali nadgraditi z drugo sintagmo: živimo tudi tako, da skrajšujemo svoja življenja. Ko se ljudje hvalijo, kako dinamično in hitro živijo, češ da je sodobno življenje hitro in dinamično, se v resnici največkrat hvalijo, da živijo stresno in si skrajšujejo življenje. Kako se je mogoče s tem hvaliti?

Ničesar še nisem povedal, kako uničujoče vpliva kronični stres na možgane in ustvarja simptome, ki se kažejo predvsem kot nevrodegenerativna stanja, razpadanje sinaps, krčenje nevronskih mrež, kopičenje zblojenih proteinov v hipokampusu, zniževanje kognitivnih zmožnosti in seveda čisto na koncu kot demenca.

Stres in zanemarjanje možganov sta povezana tudi s prehranjevanjem. Mislim zlasti na sladkorje in procesirano hrano, še enkrat pa bi rad poudaril pomen raziskav, ki potrjujejo povezave med rakom in uživanjem rdečega mesa.

Poudarek je pomemben, kajti rak na črevesju je še bolj kot z uživanjem rdečega mesa povezan z uživanjem procesiranega mesa, to je tistega mesa, ki ga ne prodajajo kot sveže meso.

V rdečem mestu je molekula hem (predstavlja del rdečega pigmenta v krvi ali hemoglobina), ki v drobovju razpade, pri tem pa nastajajo močni karcinogeni dejavniki, ki poškodujejo celice. Telo se kajpak brani pred poškodbami, to pa pomeni, da se povečuje možnost genetskih napak pri tvorjenju celic – pa ste na dobri poti k raku.  

Da bo mera polna, nenehno oglašujejo salame in druge suhomesnate izdelke, ki imajo v sebi toliko konzervansov, kakršni so nitriti, da vse skupaj poteka še hitreje – torej dobite raka mnogo hitreje, kot če bi jedli zgolj sveže rdeče meso.

In kaj je drugo iz naslova tega prispevka?

Drugo je tole: presežek, ki omogoča bogatim, da jemljejo revnim, da bi postali še bogatejši. Trenutno je najbogatejši človek na svetu Bill Gates; njegovo premoženje ocenjujejo na 86 milijard dolarjev. Svojega premoženja seveda ne upravlja sam, saj ga ne zna in ga ne more. Upravljajo ga drugi ljudje, ki to znajo. Bill Gates dobi vsako leto procente od njihovega upravljanja, saj upravljajo tako, da premoženje povečujejo – tako je njihovo delo. Recimo, da dobi Bill 5 % letno; verjetno dobi več, ampak to zdajle ni najpomembnejše. 

Richard Wolff, ki je sicer ekonomist, je izračunal, koliko dobi na tak način Bill vsak teden. Dobi 82 milijonov dolarjev, kar je preprosto nepredstavljivo veliko.

Njegova domovina, ZDA, v enem letu potroši za vojsko okroglih 600 milijard dolarjev (podatek velja za leto 2015). Na drugem mestu je Kitajska, ki porabi 145 milijard letno, na tretjem pa Savdska Arabija, ki porabi 82 milijard; šele na četrtem mestu je Rusija s 65 milijardami. Amerika bo kljub temu povečala proračun za obrambo za 52 milijard letno!

V takem svetu živimo.