Vsake toliko časa je teden možganov in takrat tudi mediji priobčijo cvetko ali dve o delovanju tega neverjetno kompleksnega in zmogljivega organa. Seveda povedo le tisto, kar se jim zdi, da je lahko zanimivo za množice, po navadi pa vse skupaj ne traja več kot nekaj kratkih minut, ki jim sledijo nujne reklame, ker je medijski čas dragocen, kot pravijo, čas pa je kajpak denar. Naslovni zapis tega prispevka je obenem naslov takega skorajšnjega medijskega ocvirka, ujetega v primež vsakdanjih zahtev, ki nikakor niso zgolj zahteve kapitala. V njem sta pomembni besedi kriza in možgani. Kaj še lahko rečemo o zapisu, da bo teden možganov vsaj nekoliko znanstveno podkovan, saj sta besedi pomemben sestavni del naših vsakdanjih življenj, kar seveda pomeni, da bi morali mediji bistveno več časa posvetiti omenjenima temama, pa tega iz neznanih razlogov vendarle ne naredijo? Za kaj in za koga potem sploh so? Vprašanje nikakor ni naivno. In ne mislim, da je edini pravilni odgovor: za kapital in za profite.

O možganih in krizi nameravam razmišljati tako, da najprej orišem nekatere temeljne principe delovanja možganov. Pri tem se kajpak opiram na znanstvena spoznanja.

Andy Clark, svetovna avtoriteta na področju filozofije uma in možganov, razmišlja v knjigi z naslovom Mindware: An Introduction to the Philosophy of Cognitive Science o nekaterih osnovnih principih, s katerimi skušamo danes misliti delovanje možganov.

Nobenega dvoma ni, ugotavlja, da učenje, za katerega so zmožni možgani, ne poteka le tako, da se nevronske mreže učijo ponavljati procesiranje informacij, temveč se učijo predvsem tako, da oblikujejo splošne strategije, ki jim omogočajo posploševanje in reševanje novih, še nikoli artikuliranih problemov.

Vsak človek ima tako v glavi izjemno napravo, skoraj čudežno mašino za razumevanje in ustvarjalno reševanje problemov. Tu pa se navadno že zatakne.

Ogromno ljudi namreč ne dobi ustreznih priložnosti, da bi uporabljali svoje možgane za obče dobro. V šolah se v glavnem učijo na pamet že povedano, v vsakdanjem življenju prevladuje small talk, mediji jih v glavnem zabavajo, kdor odpre usta in pove kak kompleksnejši stavek, že tvega, da ga bodo mahoma utišali in mu rekli, naj neha filozofirati in naj se nemudoma spusti na to, kar imenujejo realna tla. Od ljudi se torej kratko malo ne pričakuje, da mislijo, razumejo probleme in jih rešujejo na načine in na ravneh, kjer njihovi možgani delujejo z lahkoto in učinkovito, ker se od njih največkrat pričakuje, da sodelujejo pri dolgočasnih rutinah, da so odvisni od znanje kontrole, da razvijajo preproste linearne kognitivne sloge in govorijo o vedno istih temah na vedno enake ali vsaj podobne načine, ki morajo biti komu všeč.

Temeljno načelo, po katerih torej delujejo naši možgani, je tole: organiziranje znanja. Toda to je šele začetek, uvod, to še prvo poglavje ni. Naši možgani delujejo na načine, ki daleč presegajo zapisano, nad tem pa bi se morali zamisliti zlasti starši, vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah.

Naslednji korak v organiziranju delovanja možganov terja razumevanje kompleksnejših načinov, ki jih   imenuje Clark rekurentne nevronalne mreže (recurrent neural networks). Kaj to pomeni?

Preprosto rečeno: rekurentne nevronalne mreže ustvarjajo nove odgovore. Ne govorimo le o skladiščenju podatkov, organiziranju znanja, pomnjenju, priklicu in podobnem, temveč govorimo o ustvarjalnosti.

Novi odgovori ustrezajo neposrednemu dotoku novih informacij ali podatkov in prejšnjim dejavnostim samih nevronskih mrež.

Možgani torej niso statično skladišče za shranjevanje podatkov, informacij, spominov in vsega drugega, kar lahko potegnemo na svetlo in se spominjamo, da bi dobili dobro oceno ali da bi zmagali na kakem kvizu, s katerim skušajo mediji zabavati gledalce. Daleč od tega.

Vsak človek ima v glavi izjemno zmogljivo mašino, ki deluje po načelih fluidne ekonomije, kot jo imenuje Clark, zaradi katere možgani vsak dan ustvarjajo reprezentacije, ki obenem omejujejo prihodnje delovanje možganov in njihovega nosilca.  

Notranja stanja v možganih so namreč izjemno dinamična in spreminjajoča se, zato že dolgo časa ne govorimo več o bistveno statičnih možganskih strukturah, v katerih so shranjeni podatki s fiksnimi pomeni, ki jih lahko kadarkoli potegnemo na plano, obenem pa verjamemo, da z vsem skupaj upravlja nekakšen osrednji procesor, povezan z instanco, ki jo navadno imenujejo ego ali jaz.

Kadarkoli torej človek potegne iz spomina kako informacijo, vzporedno poteka več procesov, v katerih je zajeto veliko enot ali modulov, kot jih imenujemo. Človek dobesedno ne more zgolj potegniti iz spomina ene same, izolirane informacije.

Clark zato poudarja: naravne nevronalne mreže imajo vselej opraviti z velikanskim in večdimenzionalnim dotokom podatkov in vsega drugega, zato morajo nekako iznajti načine, da vso to množico urejajo, omejujejo, distribuirajo in organizirajo tako, da so končne rešitve problemov dobro delujoče.

Možgani kajpak delujejo v realnem kompleksnem svetu, zato moramo na tem mestu dodati: realni kompleksni problemi terjajo zelo artikulirano procesno arhitekturo, kot jo imenuje Clark. Sodobna nevroznanost vse bolj podpira natanko tako razmišljanje: možgani delujejo tako, da uporabljajo multipliciteto sorazmerno specializiranih manjših mrež (subnetworks), vse skupaj pa povezujejo v zelo kompleksne in večdimenzionalne mreže.

Zaradi omejenega prostora se selim k drugi besedi, o kateri moram spregovoriti: kriza.

Namesto besede kriza raje uporabljam besedno zveza dolga depresija, ker je ustreznejša, kajti kriza po definiciji mine sorazmerno hitro, dolga depresija pa se vleče že deseto leto. Kot sem že zapisal, se je velika depresija iz prve polovice 20. stoletja iztekla v drugo svetovno klanje. Ne mislim, da bodo sodobni nacionalizmi in obrat v desno, ki ga opazujemo povsod po svetu, privedli do tretjega velikega klanja. Prav tako ne mislim, da se bo aktualni spor med Nizozemsko in Turčijo prelevil v vojno. Tega nikakor ne mislim.

Mislim pa na tole: profitabilnost kapitala se bo nekako morala povečati, pritiski so velikanski, zato se bo morala povečevati tudi tekmovalnost med državami, ki bodo hotele izkoriščati vse bolj omejene zemeljske vire energije in poceni delovno silo, saj sicer ni jasno, kako profitabilnost sploh še povečevati. Tekmovalnost med državami lahko povečuje napetosti med njimi, te pa bodo terjale iskanje novih produktivnih rešitev za nakopičene probleme. Pri tem bodo imeli gotovo ključno vlogo možgani posameznikov, ki so dobesedno narejeni za kreativno oziroma ustvarjalno delo.

Na žalost pa ni nujno, da dobre, ustvarjalne in produktivne ideje posameznikov tudi zaživijo v praksi, kot se reče. Obstajajo namreč sile, ki se temu nenehno upirajo.

Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je tako upiranje neposredno nasprotje tega, kar je eminentno človeško: razmišljanje o samem razmišljanju. Tega ne zmore nobena žival, človek pa, ki se upira novim idejam, s svojim upiranjem neposredno prispeva k ohranjanju obstoječega, ki pa zagotovo ni zavezano potrebi po razmišljanju o razmišljanju.

Dolga depresija zato ni le izraz iz ekonomije, temveč je tudi izraz, s katerim dobro opisujemo sistematično izogibanje dobrim rešitvam kompleksnih problemov iz realnega življenja. In možgani z lahkoto ugotavljajo: tak način delovanja vodi naravnost v brezno. Ko imajo na voljo tale podatek iz realnega sveta (v ozračju se močno povečuje količina metana, ki se dviga z dna Arktičnega oceana, to pa lahko v kombinaciji z drugimi dejavniki poveča temperaturo ozračja na tem planetu že do leta 2026, kar bo mimogrede, za 10°C), lahko ugotovijo le eno: tole je zelo, zelo, zelo resno.

A ne skrbite. Zvečer bo na televiziji med reklamami, žargonom in novorekom veliko razvedrilnih oddaj, da se boste, ker živite v realnem svetu in na trdnih tleh, ne pa v oblakih, kjer se filozofira, nekoliko razveselili, se sprostili, pozabili na vse hudo in se pripravili na nov naporen delovni dan, če še imate službo.