Dragi Dušan,

hvala za prijetno branje danes zjutraj. :-)

Po branju Orwella, katerega opis socialnega dna iz leta 1930 grozljivo spominja na razmere, v katere tone ta svet, sedaj berem knjigo Prihodnost ekonomije: kako se otresti ekonomistifikacije. Spisal jo je Jean-Pierre Dupuy. Že uvodni stavek je obetaven: 'To knjigo sem napisal iz sramu. Sramu, ki me je navdajal ob tem, kako se politika pušča poniževati ekonomiji, oblast ekonomskemu upravljanju ...'

Tudi sama včasih kar ne morem verjeti, da živim v tako barbarskem času, da sem pripadnica vrste, ki uničuje živo in mrtvo. Zelo dobro si zapisal, kaj si o človeku misli Narava.

Nadejam se še kake tvoje refleksije po Berg doktorju. Ampak saj je predvidljivo in dolgočasno. Tam se bo trlo ljudi, Berg doktor bo kaj podpisoval, objemal in pestoval otroke, se fotografiral z mladimi in manj mladimi, pokasiral honorar in se spokal na kako gostijo ali pa kar naravnost na letališče. Zvečer (torej že jutri) bo to osrednja novica pri poročilih. Kako Pop TV in megamarket skrbita za blagor ljudstva. Ljubko, ni kaj.

Jean-Pierre Dupuy je pred časom (1989) spisal tudi tale članek: Common knowledge, common sense. V njem izvrstno komentira Lacanovo razumevanje imaginarijev kot sveta imitacij, posnemanja, identifikacij in sporov, s primeri pa tudi pokaže, v čem je bistvena razlika med imaginarnimi in simbolnimi razsežnostmi sveta ter zakaj je razlika pomembna.

Prvo pomembno spoznanje je tole: v imaginarnem svetu se ljudje vedejo, kot da so svobodni, čeprav v resnici niso. Obstaja namreč tudi simbolni svet kot polje Drugega, v katerem delujejo zakonitosti, za katere v glavnem v imaginarnem svetu niti ne vedo, da obstajajo. Zanašajo se na imaginarije in se prav zato pogosto motijo o svetu.

To pa ni nujno problem in nikakor ni nerešljiv. Prav nasprotno: ljudje imajo v glavah možgane, ti pa so zmožni tudi preprostega zrcaljenja, ki ga razume vsak človek. Vsakdo se namreč lahko postavi na kraj drugega in 'gleda' na svet iz njegovega, drugačnega zornega kota. Pravzaprav je to zelo preprosto početje.

Obenem pa je tudi radikalno. Človek namreč razmišlja: jaz vem, da drugi ve, da jaz vem, da on ve … Ni preveč zahtevno in je dobro, kar pomeni, da se je mogoče zanesti nanj.

Uporabimo to spoznanje v vsakdanjem življenju, v katerem prevladuje novorek mainstream ekonomistov, kot ugotavlja tudi Dupuy. Kaj z lahkoto ugotovimo, če uporabljamo možgane in njihove izjemne zmogljivosti?

Ugotovimo, da nam v imaginarijih nenehno govorijo, kako se gospodarstva pobirajo po krizi, kako vse raste, kako se nam obetajo boljši časi, obenem pa v simbolnem svetu zelo dobro vemo, da oni vedo, da mi vemo, da ni niti približno tako.

Ni nujno, da tako razmišljamo, saj lahko preprosto verjamemo novoreku. In obenem verjamemo, da zastopniki novoreka verjamejo, da jim bomo verjeli.

Še več: dobro vemo, da oni vedo, da mi vemo, da je svetlo in prijazno in mavrično le za elito. To imenujemo common knowledge ali skupna vednost (jaz vem, da vi veste, da jaz vem, da vi veste). Dupuy dodaja, da je to an open secret. Obnašamo se, kot da je skrivnost, in vemo, da vsi vemo (da ravno ni skrivnost). Skrivnost bi bila, če ne bi vedeli. Lahko bi rekel, da je na delu veliko sprenevedanje.

Ko nam ponujajo novorek, smo lahko prepričani, da nam ponujajo nekaj, v kar naj bi preprosto verjeli, nekaj, o čemer naj ne bi kritično razmišljali.

Nobene skrivnosti torej ni, da živimo dolgo depresijo, ki bo še zelo dolga. Kamorkoli se ozremo, vidimo isto. Če pogledamo na primer v Indijo, kar je storil danes Michael Roberts, vidimo, da je neenakost med ljudmi velikanska in da elita bogati z raketno hitrostjo. Natančneje: zgornji 1 % bogati bistveno hitreje kot zgornjih 10 % (prav tam). O spodnjih odstotkih ljudi raje ne govorim, ker sploh nimajo dostopa do kapitala, zato zanje niti ne moremo uporabiti besednjaka, s katerim bi opisali, kako hitro bogatijo, ker preprosto ne bogatijo; beseda bogatenje zanje kratko malo ne velja.

Dupuy pa ne govori le o skupni vednosti, temveč govori tudi o zdravem razumu, ki ga včasih imenujemo common sense. V čem je razlika?

Razlika obstaja in je pomembna. Kot rečeno: Lacan pokaže, da živimo ljudje v dimenziji realnosti, ki jo imenuje imaginarno, in v polju, ki ga imenuje simbolno. Simbolno polje je Drugi. Lepota takega razmišljanja pa je v tem: ljudje se lahko zapletajo v neskončnost v polju imaginarnega (jaz želim, da ti želiš, da jaz želim …), lahko pa se tudi ne zapletajo. Ali kot pravi Dupuy: v simbolnem polju se ljudje ne ukvarjajo z ugibanjem želja in misli drugih, temveč se obračajo drug k drugemu preko Drugega.

Common sense je tako vednost o svetu, ki jo ima vsak posameznik, nastaja pa kolektivno, in sicer k njej prispeva vsakdo. Vednost je navadno nezavedna, je pa konstitutivna za življenja ljudi. Ti verjamejo, da predstavlja objektivno vednost o svetu in da je neodvisna od njih samih, vendar se motijo, saj prispevajo k njej, kot rečeno.

Common sense vpliva na ljudi, vpliva na njihovo vedenje in delovanje, zato ni zgolj nakopičena vednost.

In ko nastane v občestvu kriza, je to najprej kriza zdravega razuma ali tega common sense.

Toda prav zdravi razum nam pove, da nam v časih krize zastopniki oblasti ali države ali kapitala v glavnem prodajajo meglo in nas prepričujejo, da krize sploh ali pa nam govorijo, da se pravkar končuje. Vselej je tako. In namesto da bi jih bilo sram, je sram nas, ker se odpovedujemo zdravemu razumu in verjamemo v nekaj, čeprav obenem vemo, da je zgolj megla. Torej nas je upravičeno sram.

In kaj storimo?

V glavnem čakamo, da kriza mine, oziroma se skrivamo v imaginarijih, v katerih zlahka verjamemo, da imajo nosilci novoreka prav, da se ne motijo, da nas res čaka svetla prihodnost. Vselej se je mogoče skriti in ne obstaja način, ki bi ljudem preprečil tako skrivanje. Ko odpoveduje zdravi razum, je zato v nekem smislu res vsega konec.

Prav zato ni mogoče pričakovati, da bodo elite kaj storile, da se ne bomo skurili zaradi segrevanja Zemlje, in ni mogoče pričakovati, da bo sploh kdo kaj naredil, da bi zamenjali ekonomski sistem, ki temelji na kurjenju nafte in drugih oblikah energije, kjer je ogromno ogljika, kajti ljudje, ki imajo dostop do kapitala, živijo v imaginarijih, v katerih so povsem zavarovani pred vednostjo o resnici kapitalističnega sveta.

Od koga je potemtakem sploh mogoče pričakovati, da bo kaj storil?