Dragi Dušan,

če te bo spodnja povezava navdihnila k pisanju psihoanalitičnega pamfleta o stanju duha v dolini in njenih prebivalcih, bom zelo vesela. Zadeva žal ni šla mimo mene, ker sem tam lokalec in so plakati povsod.

Ravno včeraj sva s sinom razpravljala WTF je Gorski zdravnik za ta planet? Rekel mi je, da Leonarda di Capria bi šel še gledat, ampak Gorski zdravnik ... Da bi bila zadeva še bolj bizarna, bi šli ljudje gledat Di Capria zato, ker je znan igralec in je igral že v mnogih filmih. Pri Gorskem zdravniku je povsem drugače. Ljudje ne gredo na snidenje z igralcem, ampak prav z Gorskim zdravnikom ... A ni tu nekaj bolnega? Predvidevam, da se bo trlo ljudi in bodo polni avtobusi romali iz vseh koncev deželice.

Romali pa bodo tudi v neko dolino, kjer bodo kmalu smučarski poleti, in sicer bodo pripadniki elite odšteli do tisoč evrov na dan, da jih bodo lahko gledali, na prizorišče pa se bodo pripeljali kar s helikopterjem. Novodobni piarovci seveda zatrjujejo, da je to povsem običajna praksa. Seveda je. Kot so za ta svet običajni tudi reveži, brezdomci, nezaposleni, ljudje brez prihodnosti, mladi, ki so pri tridesetih letih z doktorati v žepu doma pri Mami, kot je običajno, da letijo skozi okna milijarde in milijarde neplačanih davkov, ki jih ne plačujejo prav korporacije, katerih najvišji predstavniki se vozijo z letali in s helikopterji – na primer gledat smučarske skoke. Če vprašate piarovce, je itak vse na tem kapitalističnem svetu običajno.

V dolini, o kateri je marsikatero napisal že Cankar, se od časov, ko je razmišljal o njej, ni dosti spremenilo. Nekaj se je, kajpak, dosti pa se ni, zato je depresivnosti med ljudmi, prav o njej je vedno znova pisal, še vedno dovolj. Ko je Ivan skoraj kot mladenič umrl, pisalo se je leto 1918, imel pa je komaj nekaj več kot štirideset let, se je sklenila tudi prva svetovna morija. Nato je sledila druga, danes pa živimo veliko depresijo.

Depresija ni le ekonomski izraz ali izraz, ki ga uporabljajo geografi, saj je tudi izraz iz klinike. Freud je razvil idejo o depresiji tako daleč, da Lacanu ni bilo treba dodati prav dosti, da je lahko zapisal, da je depresija nekaj drugega kot preprosta klinična diagnoza, ki jo na veliko uporabljajo zlasti psihiatri, saj je označevalec za zapletena razmerja med ontologijo in človekovo nezavedno željo, za katero je že nekaj časa jasno, da jo moramo misliti skupaj s tem, kar je zapisal Freud v delu Onkraj načela ugodja, v katerem je poudaril, da na žalost ne more sprejeti iluzije, da obstajajo v človeku notranji instinkti, ki ga ženejo k izpopolnjevanju, brezhibnosti in popolnosti.

To je sicer benevolentna iluzija, vendar je ni mogoče zagovarjati, pravi Freud, kar pomeni, da se ji moramo odpovedati, saj nam je drugače zgolj v napoto. Ali rečeno nekoliko drugače: Freud pokaže, da človekovo bivanje na tem svetu ne pozna nobenega Cilja, da so goni, ki ga vodijo, iracionalni, in da ne obstaja nikakršna naravna etika, vgrajena v samo eksistenco človeških bitij, ki bi ji bilo treba zgolj prisluhniti, da bi vedeli, kako se moralno in etično vesti.

In če bi me stara mama vprašala, kaj hoče Freud s tem povedati, bi ji preprosto odgovoril: draga stara mama, Freud je pokazal, da človek pogosto teži k zlu, da ga nese nekam navzdol, da pogosto ne naredi dobrih dejanj, če se zanaša zgolj na to, kar naj bi obstajalo v njegovi naravi.

Rekel pa bi tudi tole: Freud je imenoval nekaj Das Ding. Pomembno je le to, da vemo, da ta Stvar govori in da pogosto govori, kjer je bolečina.

Vsak človek ve, kaj je bolečina. Dobro ve, kaj je bolečina, ki spremlja nerazumevanje, ločitev, razhajanje, odhajanje, smrt drugega človeka, bolečina, ki spremlja ledeno razpoko, ki zija med ljudmi. Taka bolečina je lahko velika, lahko je trajna, lahko je tudi destruktivna, saj jo človek težko prenaša.

Na tem kraju moramo zato vnovič razmisliti o logiki nezavedne želje in človekovih poskusov, da bi našel, česar ni nikoli izgubil, da bi našel, česar ni mogoče najti.

Draga stara mama, človek je tudi bitje, ki lahko išče nekaj, česar ni izgubilo. Lahko išče vse življenje in se pogreza v depresijo, ne da bi vedelo, kaj išče, čemu in zakaj išče.

Zadeva pa je še nekoliko zapletenejša, kajti Freud in Lacan sta pokazala še nekaj.

Pokazala sta, da je sam cilj želje ponavljanje. Na prvi pogled je vse v redu, kajti ljudje nenehno nekaj ponavljajo in se nikamor ne premaknejo, vendar ni.

Obstaja namreč neproduktivno ponavljanje (iskanje nečesa, česar nikoli nisi izgubil, iskanje nečesa, česar ne moreš najti). Tako ponavljanje je, dolgoročno vzeto, depresivno.

Obstaja pa tudi produktivno ponavljanje, ki po svoji naravi vpelje pogoj, ki preprečuje natančno ponavljanje izkušenj. Drugost in razlika sta zato temeljni značilnosti normalnega človekovega delovanja, namenoma uporabljam ta izraz, ki je zato onkraj vsake depresije.

Če ima izraz avtentično sploh še kak pomen, potem ima natanko tega: avtentično človekovo vedenje pomeni ponavljanje diference in drugosti.

Kaj ima ta kratek teoretski izlet k Freudu in Lacanu skupnega z začetnim navedkom iz materinega pisma?

Srečanje z Gorskim zdravnikom je iluzorno, obenem pa je tudi toplo, zdravilno, varno, domače, prijetno. Pomeni tolažilno bližino Drugega, ki jo v ledene razpoke ujeti ljudje močno potrebujejo. Potrebujejo jo tako močno, da se ne morejo dnevno soočati z realnimi problemi tega sveta, da jih zato nenehno odrivajo, tajijo in bi jih najraje za vse večne čase zanikali in se vedli, kot da jih sploh ni. Realnost je namreč preveč trda, ostra, kruta in na trenutke prenapolnjena z zlom, da ne bi bilo varneje vsaj za trenutek pobegniti nekam drugam, v drugi svet, ki je magičen, čaroben, pravljičen. Saj zato pravljice ponujajo ljudem tudi politiki, bankirji in mainstream ekonomisti, toda njihove pravljice se niti slučajno ne morejo kosati s tem, kar zastopa Gorski zdravnik.