Gledaš psa: crklja se, je in pije, hoče na sprehod in drema. Gledaš kravo: pase se, prežvekuje, liže slane kamne in drema. Gledaš vrano, ki je menda pametna: če ravno ne meče orehov na cesto, ždi in opazuje (ali drema). Gledaš miš, ki zgleda še najbolj živčna, a njo vidiš samo, ko teka okoli. Večino časa v luknji drema. Še opice se ponavadi derejo in preganjajo samo nekaj minut, sicer pa dajo mir, se crkljajo, žvečijo in dremajo.

Samo ljudje divjamo, kot da imamo sršene v riti – še bolj, kajti sršeni bi se vmes že utrudili. Samo nam je spanje zapravljanje časa, dremanje pa nekaj, kar se spodobi samo metuzalemom tik pred smrtjo. Isto velja za sprehode, le da so ti dovoljeni mamam z dojenčki in lastnikom s psi. Tudi jedenje je zapravljanje časa, zato ga odpikamo mimogrede ali med delom. Pitje za žejo odpade, tisto 'pravo' pitje pa je delo. Crkljanje? Rečemo mu »spanje«, gre pa za tako podivjan seks, da na začetku ni časa, na koncu pa ne volje za crkljanje.

Česarkoli se ljudje lotimo, to počnemo, kot da smo obsedeni. Nekateri garajo od jutra do pozne noči. Drugi poženejo korenine pred šankom, televizijo ali računalnikom. Tretji tako vztrajno loščijo stanovanje, da že loščijo odrgnine od loščenja. Gojijo športniki duha in telo ali osredotočenost in bolečino? Se umetnik lahko ustavi ali mu bo v roke vedno zašel predmet, s katerim bo risal, pisal ali ropotal na drug predmet? A znanstvenik kdaj neha misliti, ali mu iz vsakega odgovora – kot iz presekanega Meduzinega vratu – vznikne kup novih vprašanj? In vsi tisti vzvišeni duhovni vodje, ki stalno meditirajo – a so zmožni enostavno početi nič? …

Že otroke vzgajamo obsedeno in od njih terjamo obsedenost. Nekateri starši se odzivajo na vsak njihov gib. Drugi terjajo, da je vsak gib otrok v skladu z njihovimi pričakovanji. Tretjim je ravno, kaj otroci počnejo, dokler imajo mir pred njimi. Četrti niso izbirčni glede težav, da je le vedno nekaj narobe in je treba to reševati …

Otroci morajo jesti, kar jim daš … Ali pa jim daješ različne stvari, dokler nečesa ne pojedo. In o tem razpravljaš z njimi, jih prepričuješ, se pogajaš, kregaš … Isto velja za obleko, frizuro, krožke in uporabo prostega časa. Vzgoja je krožna mešanica bojev, mirovnih pogajanj, trgovskih sporazumov in ultimatov.

Partnerski odnos je včasih prav takšen. Nekateri imajo raje trmo in tišino. Tretji vztrajajo pri površnosti: pri vsakdanjih pogovorih in nalogah. Tako so pazljivi, da verjetno niti ne pomislijo na kaj globjega, in tako vse življenje preživijo s tujcem ali tujko. Četrti vztrajajo pri ljubečosti in enako skrbno pazijo, da partnerja ne bi prizadeli. Zato so tiho, tudi če jim gre kaj na živce.

… Dokler ne poči. Vedno poči. Ali poči v službi ali med zakoncema ali klin v razpoko zabijejo otroci ali pa odpove zdravje.

In potem? Ali isto reč še bolj obsedeno počneš naprej, ali se prav tako obsedeno lotiš nečesa, kar naj bi razpoko zaprlo, ali pa se vržeš v obsedenost, ki z odnosom nima nobene veze. Ko umreš, so svojci obsedeni s pripravami na pogreb, potem z žalovanjem, potem pa nadaljujejo s svojimi obsedenostmi, dokler ne pobere tudi njih.

Kaj nas žene? So ti demoni, ki nas priganjajo, del nas ali so privzgojeni? So gnali že naše prednike, da so podnevi in ponoči, v mrazu in vročini, dežju in vetru hranili ogenj? So jih gnali v mrzle kraje in oblačili v kožuhe, samo da so nahranili sršene v riti in šli naprej? So gnali prve kmete, da so si uničevali hrbte in kolena na prvih poljih in ob prvih kamnih za mletje? So gnali njihove 'prijatelje', da so izumili biče in meče in naprave za vezanje, da so lahko te prve kmete priganjali k delu? …

Koliko je vsak od nas sam svoj? Kdo je ta glas, vzgib, motor ali karkoli že me žene? Sem to jaz ali je nekaj s svojo glavo, svojimi željami, nalogami in cilji? Sem jaz še vedno jaz, če ga utišam ali naženem? Imajo norci odgovore? Imajo drugi norci rešitve? Ima kateri norec oboje? Se lahko svojih demonov rešimo? Lahko delamo, ustvarjamo, se zabavamo, sproščamo, mislimo in čustvujemo zmerno? Lahko imamo zmerne odnose in zmerno vzgajamo otroke? Lahko imamo potem zadovoljivo družabno življenje z vsemi temi obsedenci, ki nas obdajajo?

Zakaj smo radi z živalmi? Ker niso obsedene in se lahko ob njih sprostimo. Nato pa hočemo nazaj med ljudi in k svojim obsedenostim. Mi ali demoni v nas?