Veliko pišete in govorite, kaj kapitalizem je in kako deluje. Bi lahko napisali kakšno kolumno o tem, kakšnega človeka, občestva, idej in dejanj kapitalizem ne prenese? Naslov bi lahko bil 'Česa kapitalizem ne prenese'. Z veseljem.

Česa torej kapitalizem ne prenese in kje je naše upanje, da bo nekoč res svetleje? Na vprašanje bom skušal odgovoriti tako, da bom spremljal usodo nekaterih ljudi, ki so v preteklosti s svojim delovanjem že odgovorili na podobna vprašanja.

Galilei je tako nekoč dejal, da bi ob vnovičnem začenjanju lastne kariere poslušal Platona in začel – z matematiko. Tega ni izrekel kak filozof, umetnik ali zdravorazumski laični mislec, temveč eden največjih umov sveta ever. Platon je zares vedel, zakaj je dal filozofom in drugim mislecem nasvet, ki bi ga upošteval tudi Galilei. Njegovo razmišljanje zato ni zastarelo, kot navadno mislijo ljudje, ki so prepričani, da stari nimajo česa povedati. Dobro je torej začeti z matematiko in se kajpak prepričati, zakaj je to dobro – na primer s filozofskim razmišljanjem.

V nadaljevanju ne bom razmišljal o tem, kar so rekli Stari, temveč bi rad razmišljal o prihodnosti, kakršno vidimo, če resno upoštevamo matematiko in znanost, kajti v prihodnosti bo vprašanje, zapisano v naslovu tega prispevka, zelo aktualno.

Med najbolj konservativnimi ljudmi na tem svetu so – znanstveniki. Znanstveniki, ki preučujejo podnebne spremembe, so konservativni po definiciji. Poleg tega so zavezani še nečemu: skepticizmu. Ne obstaja namreč znanost brez skepse. Torej smemo reči, da znanstvena spoznanja obstajajo zato, ker so konservativni znanstveniki skeptični in dolgo časa preučujejo pojave, preden lahko kaj objavijo o njih, saj morajo pred vsako objavo njihove izsledke oceniti še drugi znanstveniki, ki ne poznajo nobenega usmiljenja: če se je nekdo zmotil, mu preprosto rečejo, da se je zmotil, ker je pač res, da se je. V tej luči so skeptiki, ki dvomijo v podnebne spremembe, zgolj ljudje, ki ne vedo, kaj je znanost in kako nastajajo znanstvena spoznanja, zato jih ne jemljemo resno.

Razmišljanja znanstvenikov o prihodnosti našega planeta so stara, zelo stara. O njih vedo navadni ljudje malo, ker na žalost delujejo močni mehanizmi, ki preprečujejo znanstvenikom, da bi njihova spoznanja prišla v vsako dnevno sobo.

Če bi spoznanja, ki jih imam v mislih, prišla v vsako dnevno sobo, bi bilo že veliko narejenega, kajti kapitalizem prenese samo določeno delovanje znanosti in samo določena znanstvena spoznanja. Toda to je šele začetek.

Tako je na primer že leta 1957 nastal članek, ki sta ga priobčila ameriška znanstvenika Roger Revelle in Hans Suess. Njuno razmišljanje nesporno dokazuje, da smo ljudje v zgolj nekaj stoletjih vrnili v ozračje velikanske količine ogljika, ki se je sicer kopičil v zemeljskih sedimentih milijone in milijone let. Posledice, pišeta znanstvenika, bodo dolgoročne.

Danes vemo, da se nista niti malo motila, skeptikov in dvomljivcev je še vedno veliko, na žalost pa imajo nekateri od njih v rokah tudi silno moč. In mirno dodajamo: število prebivalcev na Zemlji že nekaj stoletij skokovito narašča, zato so potrebe po energiji in hrani iz dneva v dan večje. Torej nam že postaja jasno, da naraščajo. Ni še res, da čisto vse raste, je pa res, da nam bistvene zadeve uhajajo iz rok, kajti tako velike potrebe po energiji in hrani terjajo še nekaj.

Terjajo razvijanje novih tehnologij, s katerimi črpamo energijo iz zemlje in obdelujemo polja, kjer potrebujemo velikanske količine umetnih gnojil, da bi pridelali dovolj hrane. Iz zemeljske notranjosti tako potegnemo še več energije, kot smo jo kadarkoli v preteklosti.

Ogljikovega dioksida je zato v ozračju iz dneva v dan več. In jutri ga bo še veliko več, saj bodo potrebe po energiji veliko večje, kot so danes, novih tehnologij pa še ne bomo imeli na voljo, da nam ne bi bilo treba vleči energije iz zemlje. To pa še ne pomeni, da je ne bi imeli, če bi jo le hoteli imeti.

Ocene znanstvenikov so, kot rečeno, zelo konservativne. Kljub temu IPCC jasno sporoča vsem ljudem, prebivalcem tega planeta: do konca tega stoletja lahko temperatura na planetu naraste tudi do 6.4°C. Poudarjam: to je konservativna ocena.

Za primerjavo si oglejmo tole podobo, ki jo navaja William Hay v knjigi Experimenting on a Small Planet: A History of Scientific Discoveries, a Future of Climate Change and Global Warmingi (str. xii): ko je bil planet za 6.4°C hladnejši, kot je danes, je bilo mesto Chicago pokrito s kilometer debelim ledom.  

Na podlagi podatkov o segrevanju Zemlje pa lahko povemo tudi tole: tudi če v tem trenutku vsi skupaj prenehamo izpuščati tako velikanske količine ogljikovega dioksida v ozračje, kot jih dejansko spuščamo, se podnebne spremembe ne bodo ustavile do leta 2100. Geokemiki, pravi Hay (prav tam), so izračunali, da bodo trajali učinki na deset tisoče let, morda sto tisoč let in več.

Konservativni znanstveniki nam torej sporočajo, da je naš eksperiment s planetom tako obsežen, da ga niti slučajno ne moremo ustaviti, in da bodo posledice nujno katastrofalne, pa naj storimo karkoli.

Znanost nas sama od sebe ne more rešiti. Potrebno je še nekaj drugega. Potrebna je volja, potrebno je hotenje, potrebna je odločenost, potrebno je vztrajanje – v resnici.

In to je drugi del odgovora na zapisano vprašanje: kapitalizem ne prenese vztrajanja v resnici.

Ko je moral Galilei leta 1624 v Rim k papežu Urbanu VII., da bi se kot znanstvenik, ki ga zanima resnica, zagovarjal pred nekom, ki je vraževeren (!), mu je papež milostno rekel, da sicer lahko piše in razmišlja o tem, kar je povedal Kopernik, vendar to lahko dela le toliko časa, dokler bo Kopernikove ideje sprejemal kot matematične hipoteze.

Toliko torej lahko razmišljaš, je rekel papež, če ga parafraziram, več pa ne, ker ti jaz kot vladar ne dovolim.

Nisem prepričan, da je danes bistveno drugače. Kapitalizem tako ne prenese razmišljanja onkraj tiste meje, ki jo sam prek svojih zastopnikov in apologetov določa.

Cerkev je tako kratko malo prepovedala Galilejevo knjigo Dialog, prepoved pa je veljala do leta 1835, ko je bil na primer Prešeren star 35 let. In Cerkev mu je oprostila herezijo šele leta 1992. Nisem pa prepričan, da je Galilei kdaj oprostil Cerkvi.

Kapitalizem potrebuje tudi vraževerje, in ne prenese vsega tega, kar ga postavlja pod vprašaj in onemogoča.

Danes potrebujemo tako razmišljanje bolj kot kadarkoli. Hay upravičeno piše: iz današnje perspektive (2015) je videti, da je Zemlja že onkraj tega, kar imenujemo točka brez vrnitve. Zemljina prihodnost bo zato drugačna od njene preteklosti. Vrnitev k pogojem, ki so vladali sredi 20. stoletja, ni več mogoča (str. 3).

Ljudje se pogosto sklicujejo na naravo, na to, kar naj bi bilo naravno, in velikokrat ustvarjajo vtis, da je to, kar je naravno, ispo facto tudi dobro. Toda če bi vprašali Naravo, kaj si misli o ljudeh, bi verjetno odgovorila takole: ljudje so najbolj nesrečna nadloga, ki uničuje raznolikost življenja (cit. po Hay, str. 93).

In tu je še tretji odgovor na vprašanje: kapitalizem ne prenese nobenega vedenja in delovanja, ki se upira njegovi logiki še več.