V petek se je končal razpis za socialno aktivacijo, ki se »birokratsko rečeno« povsem sklada s ciljem OP EKP 2014-2020, »Opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje trgu dela« pod uradnim imenom »Razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi«. Vsebina razpisa so pojasnili z naslednjim opisom: »Predmet javnega razpisa je sofinanciranje projektov, katerih aktivnosti bodo usmerjene v razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi. Namen javnega razpisa je sofinancirati predvidoma 40 projektov, ki bodo razvili in izvajali dolge programe socialne aktivacije ter bodo s svojim celostnim pristopom vplivali na ponovno socialno in zaposlitveno vključenost oseb iz ciljne skupine.« Nerazumljivo klobasanje v latovščini razpisa si lahko, če imate filmsko obložen želodec, preberete na zgornji povezavi. Se tudi vi že sprašujete, kaj se za tem pojmom skriva in kaj se za tem prikriva?

Pred dobrim letom dni smo na MDDSZ naslovili vprašanja o konkretnih vsebinah socialne aktivacije, če nam lahko, kar se da jasno in po domače pojasnijo za kaj pravzaprav gre; gre za sajenje rožic ali kaj podobnega? Takrat odgovora nismo prejeli, je bila pa zato njihova zadrega ob tem več kot očitna, njihov molk pa več kot zgovoren. Ob ponovnem prebiranju dokumentacije razpisa, pa lahko sedaj mirno zatrdimo, da gre natanko za to; sajenje rožic na račun najranljivejših skupin!

Gre za novo ime, če hočete koncept, ki se v nekoliko prenovljeni obleki lepi na to, kar je že obstoječa zaposlitvena rehabilitacija, ki nima nekih otipljivih, pozitivnih učinkov na povečevanje zaposlovanja ranljivih skupin. Ali pa raznorazni »šnelkurzi« z namenom, da se brezposelne uči pisati CV-je in prošnje za zaposlitev; govora je o tečajih, ki so bili za iskalce zaposlitve celo obvezni, izvajali pa so jih nekdanji uslužbenici Zavoda za zaposlovanje. Čez noč so ustanovili zasebno podjetje za izobraževanje, s strani Zavoda pa so imeli krito plačilo za vse brezposelne. Bolj ali manj se je to začelo izvajati leta 1993, ko so se pojavila javna dela.

Vrednost tega razpisa, prvega v seriji, namreč ni majhna, znaša kar 7.600.000 evrov, pri čemer gre seveda za evropska sredstva, ki jih velja izrabiti. A kaj, ko se pri nas vse dela z levo roko in v zadnjem hipu, brez jasnih ciljev, kaj se sploh želi doseči, koga reševati in komu pomagati. In ravno to dejstvo, pri tako imenovani socialni aktivaciji, bode v oči in zato se tudi upravičeno celoten projekt že takoj na začetku postavlja pod velik vprašaj; težko se je namreč znebiti občutka in močnega suma, da gre za tratenje denarja brez dejanske koristi za omenjene ciljne skupine, ki bi jim programi navsezadnje morali biti v korist.

Tudi ta razpis ne bo prinesel prav nobene dodane vrednosti, ampak gre le še za en trik, drug, pravi motiv pa tiči zadaj. Denar se bo porazdelil med ponudnike oz. izvajalce, ki bodo izoblikovali ustrezne module, v katerih se bodo posamezniki iz ciljnih skupin morali udejstvovati, seveda in kakopak kar se da socialno aktivno!

Koristi bodo tu predvsem na strani ministrice Kopač, ki se že pripravlja na širjenje svoje potencialne volilne baze in nabiranje političnih točk, s tem, ko daje vtis, da ji je dejansko mar za najbolj ranljive skupine prebivalstva in želi rešiti pereče dolgotrajno poglabljanje revščine. A »pristop strategije« in odsotnost vizije sta ob tem še kako občutni in otipljivi. Zato so na  Ministrtvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti angažirali PR agencijo Pristop kar (jih) nas bo stalo približno 268.000 evrov. Lahko si predstavljamo, da bo v tem duhu in mamiri potekala celotna zloglasna reorganizacija CSD-jev. Gre tudi za nove priložnosti, da se na centre za socialno delo pripelje nov kader, t.i. socialne aktivatorje, kar v prevodu pomeni, reci in piši: 52 novih socialnih delavcev po izobrazbi. Štirje od teh 52. bodo predstavljali projektno enoto, osatih 48 pa bo socialnih aktivatorjev. Kaj natanko bo obsegala vsebina njihovega osem-urnega delavnika še ni jasno, prav tako kot tudi ni znano, kako se bodo kot formalno ločeni od CSD-jev lahko vključevali v delo le-teh glede na dejstvo, da bodo imeli opravka z zaupnimi osebnimi podatki. Tudi ta razpis se je ravnokar zaključil in začenjajo se razgovori. Formalno bodo le-ti zaposleni na MDDSZ, saj mora biti poraba EU sredstva vodena po posebnih ločenih postavkah. »Socialna aktivacija je model, ki bo na centrih za socialno delo vzpostavil 15 regionalnih mobilnih enot, ki bodo podpirale delo enotne vstopne točke.« Uuu, tu pa se odpira morje vprašanj, citat je iz maja 2016, v oči pa pade, ker je govora o 40 milijonih evrov EU sredstev. Iz tega denarja se bo kupilo 15 avtomobilov za potrebe t.i. mobilnih enot, nabavile se bodo tudi računalniške aplikacije za koordinatorje in izvajalce socialne aktivacije, pa izobraževanja in še in še ... skratka, denarja in angažiranja zunanjih izvajalcev ne bo manjkalo. Kakšni pa bodo učinki na zmanjšanje prejemnikov socialnih pomoči oz. na zmanjševanje revščine pa se bo kaj kmalu pokazalo tudi v praksi.

Torej pri socialni aktivaciji nikakor ne gre za vključitev na trg dela, kar je za brezposelno osebo edino smiselno, za osebe, ki pa so zgolj na socialni podpori, pa še toliko bolj neobhodno, ampak zgolj za približevanje trgu dela. Kaj hudiča naj bi to sploh pomenilo?! Bodo izvajalci teh projektov vozili svojo ciljno skupino po različnih podjetjih npr.: na banko in jim dejali: »Motivirajte se, da lahko to postane vaše delovno mesto.« Na Revozu in na Cimosu podobno? Vonj po zaposlitvi, vonj po plačanem delu; le toliko, da te omami in zavede. Dejansko pa bodo udeleženci tega izjemnega socialnega tretmaja deležni le nagrade in povrnitve stroškov prevoza ter malice; pa kaj bi še hoteli ali ni že to dovolj?

Pričakovani rezultat razpisa je povečanje deleža oseb, ki bodo na koncu vključene v iskanje zaposlitve, brez da bi jo dejansko našle! Kakšen visoko leteči rezultat oz. cilj, kajne? Skratka, potrebno je nekako okupirati oziroma zamotiti ciljno skupino oseb, ki nimajo motivacije, volje ali preprosto sploh želje in niti najmanjšega interesa, da se odstavijo iz neder socialne pomoči. Morda tega iz različnih zdravstvenih in drugih osebnih razlogov tako ali tako ne (z)morejo, ali pa preprosto preživijo tako, da »fušajo« tu in tam, ravno toliko, da s tem napraskajo minimalca v veliko krajšem času in z manj napora.

Se nadaljuje naslednjič; tema, deinstitucionalizacija.