Pred dvema dnevoma je bil osmi marec; danes je deseti. Prvi dan je bil posvečen ženskam, današnji je posvečen moškim. Ne po naključju, kajpak. Zgodovina obeleževanja obeh datumov je dolga, enako lahko rečemo za zgodovino razmišljanj o zamislih, ki so sploh privedle do tega, da se na tadva dneva posebej lotevamo tematike, kaj pomeni biti ženska in kaj pomeni biti moški v sodobnih družbah. Na žalost pa smo zopet poslušali predvsem klišeje, puhlice in novorek, omembe vrednih produktivnih idej pa je bilo komaj za vzorec; zopet ne po naključju, saj nismo naivni. Ženske, so nam tako vnovič pripovedovali, še vedno niso dovolj emancipirane. Niso dovolj spoštovane, niso dovolj upoštevane, kar je sicer zelo res, in to vemo že zelo dolgo časa; torej niso povedali ničesar novega. Niso nam na primer povedali, kaj to sploh pomeni, če odštejemo, da nimajo enakih plač, kot jih imajo moški, zlasti pa niso poudarili, da je v kapitalizmu tako, da noben delavec ni dovolj plačan in da so vsi izkoriščani, da ne odločajo o ničemer in da so povsem odtujeni od elit, ki dejansko odločajo. V Sloveniji je vse skupaj še dodatno zakomplicirano, to pa bo tudi predmet mojega nadaljnjega razmisleka, saj se nekatere zadeve obračajo izrazito v desno. Neka gospa je tako na primer že pred časom rekla, da bi morali posiljenim ženskam pomagati roditi otroka, ker bi jih to osrečilo. A to je šele začetek.

Izrečena izjava je tako sporna in tako nora, da je človek ne bi niti komentiral, če ne bi bila simptom, ki kajpak že sam po sebi terja analizo, zato se je tudi moramo lotiti, in sicer hladnokrvno.

Najprej je pomenljivo, da je nosilka izjave ženska, ne moški; stereotip predvideva, da bi moški prej izjavil kaj takega kakor ženska, saj bi se slednja postavila na stran žrtve. Toda to je zgolj stereotip. Ženska torej verjame, da so druge ženske, na primer posiljene, srečne že zaradi dejstva, da lahko rodijo otroka. Verjame torej, da obstaja nekakšna naravna ali pa magična sila, ki žensko osreči v trenutku, ko rodi otroka, ko ta pride na svet in zajoka, pri čemer ni pomembno, kako in v kakih okoliščinah je bil spočet.

Otrok se mora roditi – tako je prepričanje, zlasti religiozno. Toda prepričanja niso nikoli gole kosti, saj so vselej del tega ali onega kognitivnega sloga, kot bom pokazal v nadaljevanju.

Če bi bili ljudje zgolj naravna bitja, kakršne so živali, bi tako verjetje morda celo delovalo. Evolucijo bi namreč lahko razumeli tudi na tak način: koristno je, da samica začuti nekaj naklonjenosti do potomca, tudi če je bila posiljena, kajti če bi ga dojemala kot potencialno večerjo, bi ga lahko požrla, to pa bi bilo katastrofalno za prenašanje genov na naslednjo generacijo.

Želve, ki izležejo jajca in jih zakopljejo v topli pesek na kakem tihomorskem otoku, se na primer ne menijo za svoje potomce, saj jih nikoli ne srečajo. Nekatere živali pa skrbijo za potomce in so pri tem zelo skrbne, zato jih negujejo in varujejo pred sovražniki, dokler niso dovolj samostojni, da sami skrbijo zase.

Narava torej ni povsem enoznačna, ko razmišljamo, kaj se dogaja s potomci.

Toda človek ni zgolj naravno bitje, zato me v nadaljevanju zanima tole: razmišljanje o posiljenih in srečnih ženskah, ki bi morale roditi otroka, spočetega v nasilnem dejanju, je del nekega kognitivnega sloga. Zanimajo me torej povezave med kognitivnimi slogi in religijo, kajti gospejina izjava je prišla z desne, kot rečeno, in ima močan religiozni pridih.

Obstajajo štiri religiozne usmeritve, kot sta že pred časom pokazala Allport in Ross v članku Personal religious orientation and prejudice (1967). Opisala sta štiri usmeritve in štiri z njimi povezane kognitivne sloge.

Prvič. Notranje motivirani religiozni ljudje živijo lastno religijo, kot se reče. Njihova prepričanja so tako močna in tako prevladujejo v njihovih življenjih, da jih preprosto živijo, da torej sledijo lastnim besedam, kot jim je na primer sledil Jezus Kristus. Ne ponujajo jih drugim ljudem, še manj jih vsiljujejo, temveč jih preprosto uresničujejo v vsakdanjem življenju.

Drugič. Od zunaj motivirani religiozni ljudje se vedejo bolj instrumentalno. Zanjo imajo religiozna prepričanja zgolj instrumentalno vrednost, kar pomeni, da so religiozni, ker jim religioznost prinaša koristi: varnost, družbeni status, ugled, podporo drugih ljudi in podobno.

Tretjič. Nediskriminatorno proreligiozni ljudje so naklonjeni religijam, vendar sami nimajo posebnega odnosa do njih ali njihovih prepričanj. Religije preprosto sprejemajo in so prepričani, da je čisto v redu, da so nekateri ljudje verni.

Četrtič. Nediskriminatorno nereligiozni ljudje se vselej odzivajo nestrpno do religije, pri čemer ni pomembno, s katero se srečajo. Zanje je vsaka religija v celoti problematična.

Minimalna spoznanja o naravi kognitivnih slogov, ki jih samodejno uporabljajo ljudje v vsakdanjem življenju, v tem primeru mislim zlasti na kognitivne sloge in religiozna prepričanja, nam pomagajo dobro pojasniti, kaj je rekla ona gospa, ko je spregovorila o srečnih posiljenih ženskah.

Prvi kognitivni slog je tak, da oseba čuti sočutje do posiljene ženske in v celoti obsoja posiljevalca. Vsi drugi kognitivni slogi so taki, da so njihovi nosilci oziroma zastopniki manj sočutni, kar pomeni, da v določeni meri krivdo za nasilno dejanje lahko pripišejo tudi ženski, zlasti pa od nje pričakujejo, da se bo vedla do otroka tako, kot pričakujejo sami.

Ker so sami vodeni od zunaj, tudi pričakujejo, da bo ženska vodena od zunaj, da bo njena motivacija taka kot njihova.

Raziskave potrjujejo zapisano. Česa se lahko naučimo iz vsega skupaj?

Naučimo se lahko preproste drže: ko je nekdo žrtev nasilja, je žrtev nasilja. Zveni butasto, vendar ni. Natanko kognitivni slogi nam namreč povedo, zakaj številni ljudje ne zmorejo tega preprostega spoznanja in težijo k iskanju razlogov in vzrokov in vsega drugega, kar privede do nasilnega dejanja, tudi na strani žrtve.

Notranje motivirani ljudje z opisanim kognitivnim slogom so samozavestni in zmožni za kritično razmišljanje, zato ne pristajajo na klišeje ali od zunaj ponujene razlage dejanj, ker se do njih dokopljejo sami. Nobeno naključje ni, da so pogosteje kot drugi ljudje bolj sočutni, izražajo več empatije in naklonjenosti do drugih ljudi, so mirnejši in prijaznejši.

Kognitivni slogi seveda niso naravni, temveč so pridobljeni, kar pomeni, da jih otrok pridobiva z vzgojo, z učenjem maternega jezika, z usvajanjem in razvijanjem kulturnega kapitala.

Izjava uvodoma omenjene gospe o srečnih posiljenih ženskah je izraz kognitivnega sloga, s katerim je povezana nizka stopnja sočutja, empatije in naklonjenosti do drugega človeškega bitja, zlasti pa je problematična, ker je vodena od zunaj, in ne dopušča samostojne presoje posamezniku.

Ali so v orisani perspektivi moški kaj bolj emancipirani kakor ženske? Niso, niti slučajno.