{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Razmišljanje o naravi razmišljanja je najbolje začeti na začetku. Obstaja namreč zapuščina, za katero so poskrbeli ljudje, ki so hoteli in znali misliti. Ne mislim le na Platona in druge filozofe, mislim tudi na številne ljudi, ki niso bili nujno filozofi ali znanstveniki, saj so bili umetniki, politiki in ljubimci. Z njihovo dediščino se ukvarjamo tako, da mislimo. Ne ukvarjamo se tako, kot se ukvarjajo v šoli, kjer se učijo na pamet, kaj je kdo rekel. Učiti se na pamet in postajati enciklopedija namreč ni isto kot misliti. Z razmišljanjem prispevamo k dediščini in jo povečujemo, dediščina sama pa terja naše razmišljanje, drugače je ne moremo razumeti. In ko razmišljamo, jo povečujemo za naslednje rodove, za vse tiste ljudi, ki bodo še hoteli misliti.

Eden velikih mislecev 20. stoletja je vsekakor francoski marksistični filozof Louis Althusser. Kot član komunistične partije je vse življenje skušal vplivati nanjo, hotel jo je spremeniti, saj je bil prepričan, da ni dovolj dobra. Danes je svet kajpak bistveno drugačen, kot je bil v njegovem času. Kakšna je torej njegova zapuščina in zakaj naj bi se danes ukvarjali z njo?

Začetni odgovor sem pravzaprav že zapisal: ker je vredna razmišljanja. Dodaten razlog pa je tale: Althusser je bil član močne komunistične partije, ki danes tako rekoč ne obstaja več, zato je vprašanje, kako sploh misliti organizirano delovanje ljudi, ki ne morejo sprejeti, da je kapitalizem edini mogoči sistem družbenega življenja.

Morda je prav zato prvi in najpomembnejši del Althusserjeve zapuščine tale ideja ali zamisel: v življenju vedno obstajata dve orientaciji, ne le ena. Mislec je zato vselej borec že zaradi distance med njima. Od dveh orientacij je namreč ena gotovo konservativna, in nujno potrebuje drugo, ki je drugačna.

Kdor misli, se odloča za drugo orientacijo, za katero je značilno, da je drugačna tudi od sebe, da torej ni sklenjena in dokončna.

Drugi del Althusserjeve zapuščine je povezava med filozofijo in znanostjo, med ideologijo in filozofijo. Slednja mora biti na strani znanosti, ne na strani ideologije. Očitno je namreč, da je od dveh orientacij prava, napredna samo ena.

Kaj pomeni reči, da je prava?

Prava orientacija je tista, zaradi katere se človek, ki misli, zavezuje, da bo mislil še naprej, pa naj bo cena, ki jo mora pri tem plačati, kakršnakoli. Misliti namreč pomeni misliti resnico, ki je vselej nekaj novega, kot bi dodal Alain Badiou.

Kdor misli, se nujno posveča resnici, raziskovanju resnice, razmišljanju o resnici in pripovedovanju o resnici. Zavezan je resnici, zvest ji je, zato ne more odstopiti od nje, tudi če bi hotel, saj ve, da to ne bi bilo prav in da tega ne more narediti.

Konstrukcija subjektivnosti, o kateri je Althusser veliko govoril, je še en odgovor na vprašanje, kaj pomeni misliti.

Človeška bitja, zmožna za razmišljanje, so namreč zmožna tudi za subjektivnost. Kako smo prišli do nje?

Teorijo subjektivnosti potrebujemo, ker obstajajo ideološki nagovori, še en koncept iz Althusserjeve zapuščine, ker obstaja ideološka prevlada, dominacija, ki je subjektivna, ker jo posameznik doživlja kot tako. Prav zato potrebujemo teorijo subjekta.

Človek doživlja kot subjekt ideološki nagovor, ga sprejema in razume; ne obstaja namreč naravna govorica instinktov, po kateri bi se ljudje ravnali. Lahko ga tudi zavrača, seveda, morda ga ne razume dobro, toda v vsakem primeru ga čuti kot prevlado, kot silo, kot nekaj, kar vpliva nanj. Vse to je zelo subjektivno, zato potrebujemo psihoanalizo, da nam pove, kako posamezniki doživljajo dominacijo, kako jo razumejo, kako jo razlagajo, kaj jim pomeni, koliko se je zavedajo, kako vpliva na njihovo vedenje in delovanje, kaj bi hoteli ali želeli storiti z njo.

Danes je ideološki nagovor zelo jasen: z vsemi mogočimi sredstvi je treba prepričati ljudi, da se kapitalizmu ni mogoče upirati. Sistem sicer ni dober, nam nenehno sporočajo, je pa edini in je dovolj dober, dodajajo, zato bi ga morali podpirati in zagovarjati.

Obstajata natanko dve orientaciji: mogoče – nemogoče; alternativa ali novo. Oblika subjektivnosti mora biti taka, da nastaja okoli te delitve. Ta subjekt, to je subjekt, ki mora sprejemati prvo orientacijo, mora biti prepričan, da drugačen svet ni mogoč, da druga orientacija ni mogoča, da je slaba, da jo je torej treba zavračati na vsakem koraku, če nanjo sploh trči, kajpak.

Althusserjev poudarek je tale: subjektivnost mora biti v takih odnosih do oblasti in nosilcev moči, da se struktura življenja ne more bistveno spremeniti. Ljudje morajo biti torej kot subjekti iskreno prepričani, da ne morejo ničesar spremeniti, da je svet tak, kakršen pač je.

V ideoloških obzorjih je svet torej vselej dovolj dober in je tak, da se počasi sam od sebe spreminja na bolje, spreminja pa se, ker ni popoln in se mora spreminjati. Paradoks ideologije je zato tale: ljudje kot subjekti sicer ne morejo spremeniti sveta, ker ne obstaja alternativa, lahko pa delajo na spreminjanju obstoječega sveta, in sicer natanko kot njegovi subjekti, kar pa vselej že so.

Ideologija deluje po preprostem načelu: več istega.

Kolektivna subjektivnost pomeni sprejemanje nečesa, kar je mogoče, oziroma ni mogoče. Odločitev je na strani oblasti, ljudje pa jo morajo sprejemati. Od njih se ne pričakuje, da bodo spreminjali delitev mogoče – nemogoče.

Ideologija zato ne pozna razrednega spopada, ne pozna družbenih razredov, čeprav ti objektivno obstajajo.

Razred je zgodovinski subjekt, pravi Althusser. Delavci so tak razred. Zanje obstaja alternativa, kajti popravljanje obstoječega sveta pomeni le več istega.

Človek je kot subjekt del nečesa, kar ga presega, dodaja Badiou. Kot subjekt torej ni zgolj posameznik, temveč je podložnik nečesa večjega od sebe. Podložnik česa je potem razred delavcev, če je zgodovinski subjekt?

Morda celo ni treba govoriti o razredu kot subjektu, kajti ljudje kot subjekti čutijo, da so podrejeni nečemu univerzalnemu, ne obstaja pa univerzalno nad univerzalnim.

Obstaja še en del Althusserjeve dediščine, ki ga velja posebej omeniti: oblikovanje skupnega prostora ali polja za Freuda in Marxa. Ne mislim na združevanje ali stapljanje psihoanalize in historičnega materializma, mislim pa na polje, znotraj katerega moramo misliti eno in drugo, da bi razumeli razredne spopade in oblike subjektivnosti.

Prav zato moramo izpostaviti Althusserjevo zamisel o razrednem boju v teoriji. Obstaja namreč razredni spopad v praksi oziroma v vsakdanjem življenju in obstaja razredni spopad v teoriji. Ali kot rečeno: vedno obstajata dve orientaciji.

Misliti zato pomeni razredni boj, pomeni biti na strani tistega razreda, ki ga tvorijo delavci, pomeni kritični odnos do tiste teorije, ki ne pozna dveh orientacij, ki ne ve zanju, ki je torej konservativna.