Včasih kdo reče, da je dobro imeti veliko sliko sveta pred seboj, da ni dobro gledati na svet kakor skozi ključavnico, da so ozki pogledi problematični, ker človeku premalo povedo, da je torej dobro imeti široko odprte oči in se ne gibati v ozkih okvirih. Človek naj bi bil torej širok, kot se reče. Obenem pa vsakdanja izkušnja potrjuje spoznanje, da velika in natančna podoba pogosto ravno ni sprejeta, da prevladuje relativiziranje, kot da je vsak pogled na svet enako dober kot vsak drug pogled, kot da je vsako mnenje že tudi ustrezno in bi moralo biti samodejno sprejeto. Zadeve so zares zapletene in prav zato je danes na vrsti velika slika sveta.

Začenjam jo z najnovejšim podatkom, objavljenim pred nekaj dnevi: že več kot pol leta je na našem planetu za več kot 2 milijona km² manj ledu, kot ga je bilo še nekaj let nazaj. Sonce zato dodatno segreva sedaj temno površino, od katere se je nekoč svetloba odbijala nazaj v vesolje, kar pomeni, da se planet vse hitreje segreva, saj so količine energije zelo velike.

Nadaljevanje je prav tako strašljivo: znanstveniki poročajo, da je število divjih živali od leta 1970 do danes upadlo za več kot 40 %, ker jih ljudje množično ubijajo za hrano in uničujejo njihova naravna okolja, kjer živijo. Letno tako ljudje ubijejo za hrano vsaj 150 milijard živali.

Obenem se s segrevanjem planeta in z izginjanjem življenja dogajajo še druge epohalne spremembe.

Pred časom je na prizorišče stopil Donald Trump in povedal vsemu svetu, da je treba nekaj narediti s kapitalizmom in z ljudmi, ki so na oblasti, zlasti v ZDA, ker ni dovolj poskrbljeno za slehernika, navadnega malega človeka. Temu se je ponudil kot odrešenik, kot novi mesija, ki bo poskrbel za čisto vse ljudi (v ZDA).

Medtem ko številni politiki vztrajno poudarjajo, da je velika depresija za nami, da je kriza iz leta 2008 že davno pozabljena in da nas čakajo lepi časi, pa dodatna dejstva, poleg naštetih, kažejo bistveno drugače.

Prav velika slika nam pomaga razumeti razhajanje med objektivnimi dejstvi in njihovimi interpretacijami, ki jih zastopajo politiki in mainstream ekonomisti, med njihovimi interesi in objektivnim stanjem sveta, ki ne pozna nobenih interesov.

Že samo empirično dejstvo, da so Američani izvolili Trumpa za predsednika, priča, da ga podpirajo, da so na njegovi strani, da očitno niso zadovoljni s kapitalizmom, kakršnega poznajo. Če bi imeli politiki in mainstream ekonomisti prav, Trump nikoli ne bi prišel v predsedniško palačo. Tja je prišel natanko zaradi nezadovoljstva velikega števila ljudi, ki na svoji koži vsak dan prenašajo kapitalizem in različne zgodbe o uspehih.

Nikakor ne smemo pozabiti še enega dejstva: veliko ljudi je volilo tudi za Sandersa, ki je socialist in se tudi tako predstavlja.

Število nezaposlenih se sicer zmanjšuje, toda treba je pogledati veliko sliko: številni ljudje so preprosto prenehali z iskanjem zaposlitve, zato niso več na seznamih; na novo zaposleni sicer imajo delo, toda to je pogosto delo za določen čas, za nepolni delovni čas in po pogodbi za majhen denar; nekateri ljudje se zaposlijo sami, toda njihov biznis je reven.

Dejstva so neizprosna. Plače so danes nižje in varnost oziroma trajnost delovnih mest je majhna. Ljudje zato niso nezadovoljni, ker so nori in ne poznajo realnosti, ki jo opisujejo politiki in mainstream ekonomisti, temveč so nezadovoljni, ker jo poznajo bolje od njih. In tudi če je ne poznajo bolje, je dejstvo, da se vsaj ne sprenevedajo in da so iskreni.

Torej volijo Trumpa, ki jim obljublja temeljito preoblikovanje kapitalizma. Pa ga res lahko preoblikuje en sam človek?

Če bo dosegel, da bodo ameriške korporacije zaposlovale ameriške delavce namesto cenejših mehiških, bo to pomenilo višje cene njihovih izdelkov, saj je treba delavce plačati. Če jih bodo nadomestili z roboti, se bo povečalo število nezaposlenih.

Velika slika kapitalizma nam namreč pove, da kapitalizem deluje po nekaterih načelih. Mednje sodi načelo tekmovalnosti, ki ga nujno spremlja načelo zniževanja stroškov, kar je logično. Kapitalizem torej deluje vsaj do določene mere logično. In kdor hoče uspeti, mora zniževati stroške, sicer so njegovi izdelki predragi, in jih ljudje, ki se tudi ravnajo po logiki, ne kupujejo.

V kapitalizmu torej iščeš poceni delavce. Ti ustvarjajo vrednost, ki si jo je mogoče prisvajati, medtem ko robotov ni mogoče izkoriščati in jih je treba plačati natanko po ceni, ki je določena.

Izkoriščati je mogoče le ljudi in kapitalizem jih prav zato nujno potrebuje. Kapitalizma zato ni mogoče kar ustaviti, ni ga mogoče preoblikovati, saj ni glina. Na vsako potezo se odziva takoj in silovito, zato so lahko že posledice drobnih sprememb dramatične.

Zgodovina je polna dokazov za tako trditev. Računalniki in roboti, ki so jih razvili v zadnjih desetletjih, ljudem niso prinesli posebnega olajšanja, niso jih prav dosti osvobodili, da ne govorim o občutkih zadovoljstva in sreče. Na kratko: ljudje zaradi računalnikov in robotov še niso zadovoljni s svojimi eksistencami.

Dejstvo je celo, da številni delavci garajo danes bolj, kot so garali njihovi starši, da je delovni dan daljši, ne krajši, da so plače nižje, ne pa višje, da je stresa na delovnem mestu več, ne pa manj, da so pritiski po večji storilnosti večji, ne pa manjši.

Ljudje se ne morejo počutiti bolje, če so njihova delovna mesta manj varna, če je tekmovalnost na trgih večja, če so dodatki k plačam manjši, če je nad njihovimi glavami nenehna grožnja po odpuščanju in zmanjševanju že priborjenih delavskih pravic.

Spremembe v življenjih delavcev torej zagotovo niso take, kot bi si jih delavci želeli, temveč so zanje pogosto celo strašljive.

In zopet smo pri Donaldu Trumpu, ki prav delavcem obljublja bistvene spremembe v njihovo dobro. Toda ameriške korporacije so v zadnjih desetletjih vložile velikanske količine denarja in prenesle svojo proizvodnjo v Mehiko, v Azijo in Afriko, v Južno Ameriko in povsod tja, kjer je na voljo poceni delovna sila, kajti tak je zakon kapitalizma.

Trump obljublja ameriškim delavcem delo, češ da bo prisilil ameriške korporacije, da se vrnejo in zaposlujejo bistveno dražje ameriške delavce, ki seveda niso pripravljeni delati za dolar na dan.

Kaj nam torej pove velika slika sveta?

Pove nam, da ljudje na veliko uničujemo naravna okolja, da se zaradi nas planet segreva, da živa bitja izumirajo bistveno hitreje kot brez nas, da pretirano ljubimo kapitalizem in ga hočemo ohraniti za vsako ceno, ki jo že sproti plačujemo tudi sami, cena pa bo iz dneva v dan višja.

Ali kot bi rekel Freud: obstaja načelo onkraj načela ugodja, ki deluje kot stroj.