Elita in mladi – refleksija
Dogodku kajpak sledi refleksija. Takole je napisala mati nekega mladeniča, ki se je udeležil srečanja z bajno bogatimi politiki oni dan v Ljubljani: Dobro ste zadeli duh tistega dogodka. Moj otrok je prišel domov precej potrt. Mislim, da se ga je dotaknilo in da je čutil svojo nemoč. Rekel je, da če bi imel Cerar čustva, bi moral pobegniti s prizorišča, se skriti v zadnjo luknjo parlamenta od sramote. Pristavil je še, da bi lahko rekel karkoli, pa bi bilo enako, in da se je počutil, kot bi bil 'med onimi, ki se jim govori, da če nimajo kruha, naj jedo potico'. Mladi so šli domov in po svoje. Trojica dobro plačanih pa na pojedino in teran. Cerarja verjetno ni motilo, kako je izpadlo vse skupaj pred visokim gostom. (Mene osebno bi bilo na njegovem mestu tako sram, da ne bi šla iz hiše vsaj par mandatov koga drugega.) Pa še nekaj je zmotilo sina. Zmotilo ga je, da se je trojica vedla tako, kot bi se pogovarjala z otroki iz jasli, za katere res ne moreš pričakovati, da jim bo kaj jasno. Ampak je na koncu sklenil, da ljudem še ni dovolj hudo, da bi kaj spremenili. Za svoje vrstnike pravi, da jim ni pomoči. Zadevajo se z ekrani in ekrančki, ne razmišljajo o ničemer, in strah ga je prav teh ljudi, ki bodo nekoč pač tako ali drugače krojili usodo tega sveta. Sicer je prepričan, da je vojna neizogibna. Bil je pravzaprav precej – ne vem, kako bi opisala – razdražen. Gospo komisarko je opisal kot 'tisto babo', ki kroji našo usodo. Zelo so ga prizadeli njeni pozivi, naj se mladi obrnejo nanjo, če bodo imeli težave.
Mladih seveda nihče ne bo spraševal po refleksiji dogodka, ki ga sicer imenujejo dialog. Tudi sicer refleksije niso v modi, zato večina dogodkov mine, širijo pa se kvečjemu mnenja o njih, ki seveda hitro izginejo, in ljudje nanje preprosto pozabijo. No, na tole refleksijo ne bodo pozabili, ker je zavezana univerzalni dolžnosti, o kateri bom spregovoril v nadaljevanju.
Leta 1983 je imel Michel Foucault nekaj predavanj v Ameriki, ki jih danes poznamo pod skupnim naslovom Diskurz in resnica. Njegova takratna razmišljanja so danes izvrstna odskočna deska za nova razmišljanja o domnevnih debatah, dialogih in razpravah med elito in mladimi, s katerimi sem in tja popestrijo obisk kakega bajno bogatega človeka v Sloveniji in ga ljubkovalno poimenujejo dialog z mladimi.
Foucault najprej ugotovi tole: svobodno govorjenje je vselej povezano z družbeno situacijo, z razliko v statusu tega, ki govori, in statusu onega, ki posluša. Povezano je z dejstvom, da ta, ki svobodno govori, reče kaj takega, kar je nevarno zanj.
Svobodno govorjenje torej prinaša tveganje. O tem ni nobenega dvoma. Na prvi pogled se zato zdi, da je najbolje govoriti le tisto, kar ne prinaša nobenega tveganja. Sem sodijo čvek, kramljanje o vremenu, izmenjavanje mnenj in siceršnji small talking.
V tej perspektivi ima nenavaden status zatrjevanje sociologov, da živimo v družbah tveganja.
Človek, ki svobodno govori, lahko pove resnico ali pa pove le to, kar ima za resnico, saj ni nujno, da je vselej povsem prepričan, da je nekaj resnica. V vsakem primeru je na delu dvoje: nevarnost in pogum. Svobodno govorjenje namreč terja pogumno soočanje z nevarnostjo, pravi Foucault, pri čemer ni odločilno, ali človek govori resnico ali zgolj verjame, da jo govori. Sčasom namreč postane jasno, ali jo zares govori ali ne.
Problem je, ker ljudje navadno nimajo dovolj časa, da bi sploh prišli do konca, ker jih prej ustavijo. Mene včasih povabijo na televizijo, potem pa mi naročijo, naj v dveh minutah, med eno in drugo reklamo na primer, kaj povem. Na televiziji me zato ni mogoče videti.
Kralj ali tiran, nadaljuje Foucault, se ne sooča z nevarnostjo, kajti na splošno ne more svobodno govoriti, kar pomeni, da ga resnica niti ne zanima.
Tvega torej le človek, ki govori svobodno, ki ga zanima resnica, ki želi biti to, kar imenuje Foucault a truth-teller (njegova predavanja so potekala v angleščini, op. cit.). Kdor hoče pripovedovati resnico, govoriti o njej, mora torej biti pogumen, saj tvega.
Toda Stari so spoznali še nekaj. V demokratičnem okolju, v katerem govori človek resnico in pripoveduje o njej, kar pomeni, da je a truth-teller, je državljan, za katerega so Stari rekli, da je najboljši med najboljšimi.
Kdor je a truth-teller, ima namreč osebne, moralne in socialne odlike, ki mu podeljujejo privilegij, da govori. Ker je a truth-teller, ima take odlike in ima privilegij; kdor hoče biti a truth-teller, mora pridobiti take odlike in imel bo privilegij.
Zadeva pa kljub temu ni enostavna. Kdor govori resnico in pripoveduje o njej, namreč še vedno tvega, kajti množica čuti, da je v takem primeru ogrožena. Foucault zato pravilno ugotavlja, da je množica vselej v nekem smislu zavarovana pred resnico; če je noče spoznati, preprosto utiša ali celo odstrani tega, ki je a truth-teller.
Toda človek vztraja, tudi če ga odstranijo. Primer je Sokrat. Vztraja natanko zato, ker sicer ve, da lahko govori ali pa molči in si tako rešuje glavo, toda obenem vselej čuti, da je njegova dolžnost, da govori resnico in pripoveduje o njej.
Torej: človek je svoboden, da govori ali molči. Človeka, ki hoče govoriti resnico in biti a truth-teller, zagotovo nihče ne sili h govorjenju. Množica je pravzaprav celo zadovoljna, da molči. Toda obenem človek sam čuti, da ima dolžnost, da govori. Ve, da lahko molči, ve, da ga ne bo nihče nikoli silil govoriti, ve, da živi v svobodni demokratični državi, kjer ima pravico molčati, toda kljub temu čuti dolžnost.
Parrhesia je torej istočasno povezana s svobodo in z dolžnostjo. Govorec zato govori o svojem osebnem odnosu do resnice in se ne zadovoljuje z mnenji, ter tvega življenje, kajti sprejema dolžnost, da pomaga drugim ljudem in sebi k boljšemu življenju. K takemu življenju namreč ne vodijo laži, fikcije, iluzije, mnenja, propaganda, ideologije, oglasi, small talking.
Na dogodku, o katerem pišem, bil pa naj bi dialog med mladimi in bajno bogatimi politiki, nismo mogli zaslediti niti sledu tega, kar je samo bistvo demokracije že od antičnih časov sem.
Mar 07, 2017