Zgodil se je dogodek. Ne v smislu, o katerem govori Alain Badiou, kajpak, saj bi bilo to preveč radikalno, zlasti za te kraje, pa vendar ga je vredno omeniti. Vreden je celo komentarja in kritične misli, saj ravno ni dogodek v filozofskem pomenu besede, ampak je zgolj simulacija dogodka, kar je še en prispevek h kapitalistični blaznosti, je neuspelo srečanje, ki je odveč prav kot neuspelo, in je čista izguba časa, čeprav je čas tudi denar, kot pravijo. Pa tudi zato, ker je vse skupaj neka gospa zelo jedrnato komentirala takole: Sicer pa je vredno pogledati celotno oddajo Cerar in mladi, ker je vse skupaj zelo perverzna groteska. Pred mladimi sedijo trije bajno plačani politiki in otresajo neslane šale o prekariatu. Juncker je denimo izjavil, da je njegova služba sedaj prekarna. Potem je še Cerar nekaj podobnega trosil in se smehljal. Še dobro, da je intervenirala neka mladenka in mu naravnost rekla, naj se neha smejati, ker ni smešno. Mislim, da te kap. Torej.

V Ljubljani se srečajo na istem kraju bajno plačani politiki, kot je rekla ona gospa, ter množica mladih, med katerimi so tudi nekateri ne prav zelo mladi. Ne obstaja dober razlog za srečanje, kar je dobra popotnica za dolgočasenje, kognitivno revščino in celo za obupavanje, če pa bi obstajal, bi moralo biti srečanje silovito, inteligentno in ustvarjalno, kar bi pomenilo, da bi se zapisalo v zgodovino.

Bajno plačani politiki so: premier Miro Cerar, predsednik Evrope komisije Jean-Claude Juncker in evropska komisarka Violeta Bulc. Letno zaslužijo toliko, da se človeku zvrti, in večina mladih tam v dvorani najbrž ni niti vedela, koliko pade v njihove žepe vsak mesec. Redki tudi vedo povedati, kaj ti predstavniki elite sploh delajo, kaj ustvarjajo, kaj novega nastane v enem mesecu, v katerem zaslužijo nekaj deset tisoč evrov. Nisem rekel, da ne delajo ničesar, saj nekaj gotovo delajo, sem pa zapisal, da redki vedo, kaj delajo.

Najširši okvir dogodka je silno preprost in je bil znan vnaprej, kar je nekoliko dolgočasno in grozno. Bržčas ni človeka pri zdravi pameti, ki bi pričakoval resno, produktivno in poglobljeno debato med mladimi ljudmi in pripadniki elite, ki so jo zastopali omenjeni trije politiki, čeprav so hoteli za vsako ceno ustvariti vtis, da vendarle poteka debata. Iz vsakdanjih izkušenj smo namreč navajeni, da se ob takih priložnostih nujno dogaja tole: politiki stresajo pred ljudi žargon in novorek, ki je cenzuriran, spoliran, da bi bil čim bolj plitek, nevtralen in obenem všečen, kar je sicer nemogoče početje, zraven pa se smehljajo in hočejo narediti vtis, da so lepi, mladi, močni, zdravi in kajpak inteligentni. Ali rečeno v mojem slogu: tam lahko pričakujete še več pravljic o napredku in projektih, na katerih delajo, da se človeku zazdi, da pripadniki elite garajo kot črna živina, da bi bilo nam, navadnim smrtnikom, čim bolje.

Tako je tudi bilo. Žargon, pa še več žargona, novorek in še več novoreka. Vse skupaj je ena sama promocija Evropske unije, pa elite, politikov, neoliberalizma in seveda vrednot, pa čveka o mladosti in prihodnosti in lepem svetu, ki bo zagotovo nastal, ker politiki in vlade in administratorji in vsi drugi noč in dan delajo na novih idejah in novih projektih in drugih novostih, ki jih vpeljujejo v življenja nas samih, da bi nam bilo dobro.

Vse je bilo torej predvideno, kar je duhamorno, še bolj duhamorno pa je, ker se je predvideno zgodilo na tako nizki kognitivni ravni, da ima ona gospa spet prav, ko je uporabila sintagmo da te kap.

Pripadniki elite so namreč delovali, kot da so z drugega planeta, kot da zanje logika s tega sveta ne velja. Povsem jasno je bilo, da mladina ne more dojeti, kje živijo, kaj tam sploh delajo, zakaj nenehno stresajo šale in hočejo biti všečni, ko pa jih kdo kaj povpraša, dobi nazaj prazne besede, ki bi si jih lahko povedal tudi sam.

Še bolj opazno je bilo, kako velikanske so razlike med mladimi v dvorani in starci spredaj. Starci, ki empirično sicer niso tako strašno stari, so pa stari po duhu, ki je ovenel, se posušil že davno in je prazen kot sod, so bili namreč res duhovno utrujeni, neinventivni, brez iskre v zamislih, brez osti in zlasti brez kritičnega odnosa do sebe in lastnega dela, brez inteligentnih zasukov, radikalnih miselnih obratov in satiričnega humorja. Nobeden od trojice ni bil sposoben in pripravljen na resno razpravljanje o perečih temah sveta.

Ne, ne mislim na preprosto odgovarjanje na vnaprej zastavljena in izbrana vprašanja, saj nismo v šoli. Ne mislim, da bi elita dajala mladim odgovore, kot jih dajejo učitelji učencem. Dogodek, o katerem pišem, ni šolska ura.

Mislim na pogovor, kar je nekaj drugega. Ko se pogovarjamo, razmišljamo, in ko razmišljamo, mislimo na nove načine, kar pomeni, da dajemo sami sebi priložnost, da vprašanja, na katera naj bi odgovarjali, zastavimo še enkrat, na nov, produktivnejši način. To je bistvo pogovarjanja, ki nekaj budi, odpira nova obzorja in ponuja realne perspektive, ne iluzij, fikcij in na hitro narejenih izmišljotin, v katere naj bi verjeli naivneži.

Trojica torej ni bila sposobna pogovarjati se, ni bila sposobna dialoga, o katerem so sicer nenehno govorili, zato srečanje ne moremo imenovati niti dogodek, niti dialog, niti debata. Ni bilo duhovitosti, ni bilo živahnosti in ni bilo plodnosti; in vse skupaj ni bilo cool, čeprav je voditeljica želela, da bi bilo. Elita ni bila niti pripravljena na kaj takega, kajti to so ljudje z močjo. Za njimi je moč, je oblast, je kapital. To niso ljudje, ki bi hoteli resno razmišljati o lastnih bajnih plačah in pritrditi mladim, da so res nesramno visoke; niso ljudje, ki bi hoteli in znali misliti sam kapitalizem, ker znajo misliti le znotraj njega, in sicer tako, da ga branijo in zagovarjajo, za tako delovanje pa so tudi nagrajevani; niso ljudje, ki bi zmogli odprtost do lastnega početja, kar bi jim omogočalo, da vprašanja, ki jih zastavljajo mladi, zastavijo že sami, potem pa jih mislijo.

Dogodek je bil torej eno samo sprenevedanje elit in ena sama nemoč mladih.

Nič novega torej. Tako je vsak dan in bo tudi v prihodnosti. Elita je premočna, da bi se kaj spremenilo, mladi so premalo močni, da bi kaj spremenili. Niso organizirani, niso povezani, zato so zgolj izgubljeni v vesolju kapitala, ki jih priganja k učenju, saj jih potrebuje kot strokovnjake za reševanje problemov. Ne potrebuje vseh, seveda, zato jih skuša prepričati, da je tekmovanje dobro in da bodo najboljši nagrajeni.

Saj nekateri tudi zares bodo. Postali bodo celo del elite. In vse skupaj se bo vrtelo naprej, kot se vrti že dolgo časa.