Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Ljudje ne maramo drugačnih ljudi. Ne maramo živali, ker so drugačne, niti rastlin, ker so še bolj drugačne. Ne maramo zraka, vode, zemlje in ognja, ker so čisto drugačni. V najslabšem primeru se znašamo nad njimi. V malenkost manj slabem jih izkoriščamo. V najbolj hinavskem primeru smo prepričani, da jih imamo radi (Kako radi imamo kužka, ki ga imamo na vrvici in smo ga dali »v njegovo dobro« kastrirati?). Včasih jih trpimo, dokler nam ne poči film in jih ne utopimo v dotlej zadrževanih čustvih. V zanje najboljšem primeru nam jih je tako malo mar, da jih prezremo.

Zakaj rinemo v rudnike in vlečemo ven strupene rudnine? Zakaj 'plemenitimo' zemljo z gnojili, rastline pa 'ščitimo' s škropivi? Zakaj proizvajamo več, kot potrebujemo? Zakaj je naše glavno gonilo večanje dobička? Zaradi denarja?

Zakaj mečemo proč, kar je uporabno? Zakaj kupujemo več, kot potrebujemo? Zakaj se trudimo dajati dober vtis? Zakaj nismo iskreni? Zaradi časti?

Zakaj trpinčimo živali? Zakaj gnjavimo otroke? Zakaj ponižujemo partnerje? Zakaj zbadamo sodelavce? Zakaj izkoriščamo podrejene? Zakaj uničujemo svet? Zaradi moči?

Zakaj sprožamo vojne? Zakaj se v njih borimo? Zakaj si dajemo duška? Zaradi denarja? Časti? Moči?

Zakaj se naprezamo do onemoglosti? Zakaj se brezprizivno razdajamo in pomagamo? Zakaj svoja in čustva drugih vklepamo v verige? Zaradi denarja? Časti? Moči?

Mi nismo za Zemljo, kar so rakave celice za telo. Hujši smo. Rakava tkiva uničujejo telo, da krepijo sebe. Ljudje uničujemo Zemljo in sebe, da krepimo … Kaj sploh krepimo? Hudobijo, umazanijo in trpljenje … Za protiutež pa ustvarimo nekaj dobre glasbe, ki je vedno bolj hitra in glasna …

Na tem svetu je ogromno dobrega, zaradi česar je vredno živeti, in ogromno lepega, kar je vredno doživeti, a običajno je to »daleč od ponorelega sveta« ljudi. Če so posredi ljudje, gre ponavadi za izbruhe dobrote, podobne tistim, ki se dogajajo med vojno, ko se kak poveljnik usmili deklice, ki ji je z bojnimi tovariši pravkar zažgal hišo, ubil očeta in posilil sestro, pa jo pusti pri življenju in devištvu in ji da čokolado.

Če ljudje v vojnem času množično in redno izvršujejo takšna osamljena 'dobra' dejanja v poplavi neprebavljivih grozot, zakaj se slepimo, da v miru ravnamo bistveno drugače? Človeštvo je vedno človeštvo. Razlika med mirom in vojno je samo v tem, da v miru svojo hudobijo spuščamo z vajeti, kadar nas razen žrtev in somišljenikov nihče ne vidi, v vojni pa jo ponosno razkazujemo.

Pretiravam? Razmislite, kolikokrat v življenju ste bili brez skritih ali odkritih vzgibov do nesorodne duše bolj dobri, kot je zahtevala vljudnost? Kolikokrat v življenju ste naredili nekaj dobrega, čeprav vam niti po najbolj dolgi in zaviti poti ne bi moglo prinesti denarja, časti ali moči?