Ves svet mu ne ploska zato, ker je ameriški predsednik v svojem govoru kongresu povedal nevarno pravljico. Vanjo je vključil še nekaj mitov (o ameriškem delavcu, ki trdo dela, sledi etičnim principom in skrbi za družino; o varnih skupnostih, iz katerih je pregnano zlo in kjer se igrajo otroci na dvoriščih, igriščih in drugih varnih krajih, hodijo v dobre šole in brezskrbno uživajo življenje; o močni Ameriki, kjer je ameriški način življenja eno samo uresničevanje sanj), dodal veliko patosa, povezanega z vojnimi veterani, njihovimi vdovami in otroki, s težko bolnimi mladostniki, ki so se uprli smrtonosnim boleznim in v neenakopravnem boju kljub vsemu zmagali, s starimi ljudmi, ki so še vedno pri močeh in predstavljajo ustvarjalnost ameriškega naroda, vse skupaj začinil z močnimi domoljubnimi čustvi, ki se jim ni mogoče upirati, na koncu pa dodal obvezni Bog blagoslovi Ameriko. Pravljice, miti in patos imajo kajpak funkcije, ki pa nimajo nobene resne zveze z realnim življenjem večine ljudi v neoliberalnem svetu, saj so dobre le za elito in za kakega naivneža, ki se še ni prepričal, kako zadeve zares stojijo na tem planetu. Poleg tega ameriškemu predsedniku ne ploskamo zato, ker obstaja veliko zadev, o katerih ni črhnil niti besedice, pa bi moral, saj kot predsednik predstavlja vse državljane ZDA.

Predsednikov govor je zato treba razumeti v luči komentarja, za katerega je takoj po končanem srečanju v kongresu poskrbel Bernie Sanders. Takole je govoril:

Najprej moram poudariti, da ameriški predsednik ni spregovoril o nekaterih ključnih temah, o katerih bi vsekakor moral spregovoriti.

Polovica starejših Američanov tako nima nikakršnih prihrankov za varno življenje v starosti, Trump pa ni niti z besedo spregovoril o njih, o njihovi socialni varnosti, o skrbi za njihovo zdravje, za katerega je treba plačevati, saj ni zastonj. Še več, obljubil je korenito zmanjševanje sredstev za zdravstveno varstvo.

V ZDA prav zdaj obstajajo velikanske razlike med ekstremno bogatimi ljudmi oziroma elito in revnimi ljudmi, ki so nezaposleni, imajo izjemno nizke dohodke, hrano pa dobivajo na karte; razlike so večje kot so bile kadarkoli v preteklosti. Predsednik ni povedal ljudstvu, kako bo zmanjševal razlike med enimi in drugimi, saj se povečujejo na nepravičen način, kar pa ne more biti dobro. V takem okolju milijarderji lahko dobesedno kupijo volitve in Trump je najboljši primer takega delovanja demokratičnega sistema, saj spada mednje.

V obdobju, ko znanstveniki objektivno dokazujejo vpliv človeštva na katastrofalne podnebne spremembe, ki se nam dogajajo vsak dan, govori ameriški predsednik o povečevanju proizvodnje nafte, saj bo podprl, to je zelo jasno poudaril, gradnjo novih naftovodov. Niti z besedo ni omenil podnebnih sprememb, ki predstavljajo največjo grožnjo človeštvu v tem hipu, so pa najtesneje povezane ravno z nafto.

ZDA imajo trenutno največji odstotek lastnega prebivalstva v zaporih na svetu. Nobena druga država nima toliko prebivalcev v zaporih kakor prav ZDA, toda ameriški predsednik v svojem govoru o tem problemu ni niti začel govoriti, tako veliko število zapornikov pa terja resne analize, saj ni normalno, da jih je tako veliko.

Prav tako ni spregovoril o velikanskem bremenu, ki ga predstavljajo izjemno drage šolnine, zaradi katerih številni mladi ljudje v ZDA preprosto ne morejo študirati ali pa odplačujejo drage kredite, ki jih morajo najeti, da sploh lahko prestopijo prag fakultete.

Med predsedniško kampanjo je Trump za marsikoga všečno na veliko napadal Wall Street in tamkajšnje bogataše, toda sedaj sedijo v njegovi administraciji nekateri največji milijarderji sveta; toliko jih ni imela še nobena ameriška administracija. Torej so njegove besede dobesedno v nasprotju z njegovimi dejanji.

Obstajata dva principa, ki nam pomagata razumeti govor ameriškega predsednika. Eden je pravkar orisani princip, ki nam pomaga razumeti, česa predsednik ni povedal, in sklepati, zakaj je to storil, drugi pa je tale: na površju so nekatere zadeve, o katerih je govoril, videti zelo zanimive in razumne, privlačne in celo resnične, toda pod površjem je povsem drugače.

Dobro je torej povedati, česa nekdo ni povedal, in dobro je pogledati pod površje tega, kar je povedal. 

Predsednik je tako poudaril, da bo Amerika vložila bilijon dolarjev v prenovo infrastrukture. Zveni izjemno privlačno in obetavno, toda najprej je treba povedati, kje bo dobila denar. Iz zraka ga ne more potegniti, torej ga mora vzeti tam, kjer že obstaja. Nekaj bodo kajpak prispevali milijarderji, da bodo zaslužili in postali še bogatejši, nekaj ga bo država pač vzela davkoplačevalcem. Ne more biti drugače.

Predsednik je ljudem obljubil tudi čist zrak in čisto vodo. V luči podnebnih sprememb to ni niti zanimivo niti privlačno, saj je preprosto groteskno. Ne moreš namreč govoriti o čistem zraku in čisti pitni vodi, ne da bi govoril o podnebnih spremembah in o tem, kako jih boš zmanjšal ali vsaj upočasnil. Preprosto ne moreš.

Trump je prav tako obljubil, da bo bistveno poveča obrambni proračun. Za vojsko je tudi ta obljuba več kot zanimiva, saj je naravnost pravljična, kajti ameriška vojska že tako ali tako zapravlja bistveno več denarja kot katerakoli druga država na tem svetu. In zoper se postavlja vprašanje, kje bo dobil denar zanjo. Zopet ga bo moral nekje vzeti, ni pa povedal, kje ga bo vzel in kdo ga bo imel zato manj, kot ga ima sedaj.

Nobeno presenečenje ne bo, če se bo v prihodnosti dogajalo, kar se je zgodilo že velikokrat: čisto na koncu bodo račune plačali ljudje, ki jih vedno plačujejo, to pa so revni, bolni, starejši in vsi tisti, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Tako namreč deluje kapitalistični svet že dolgo časa.

Prav tak ne bo presenečenje, če bo ameriški predsednik izpolnil obljubo, ki jo je dal najbogatejšim korporacijam. Rekel je namreč, da so preveč obdavčene in da jih je treba razbremeniti. 

Skorajšnji govor ameriškega predsednika je tako učbeniški primer sodobnega neoliberalnega novoreka, ki ga poslušamo v podobnih oblikah čisto vsak dan. To je lep primer ideološkega nagovarjanja ljudi, ki je na površju privlačno, zanimivo in domnevo resnično, pod površjem pa je zgolj podpiranje bogatih in same kapitalistične mašine, ki deluje po principu koncentriranja kapitala v rokah teh, ki ga že imajo, in po principu profitabilnosti, zaradi katerega gre kapital vselej raje tja, kjer si obeta profite, ne pa tja, kjer si jih ne more obetati (sociala, zdravstvo, znanost, šolstvo).