V kapitalizmu je nekaj zelo preprosto: ko imaš vse, ni dovolj. Logika asketskega življenja, ki je v samem srcu kapitalizma, je namreč paradoksna in je tale: cilj je profit. Tega bi bilo dovolj le, če bi ga bilo neskončno veliko. Ker pa ga ne more biti toliko ... Bizarnost te logike je tudi tale: 1 % zadovoljuje čisto vse mogoče želje in potrebe, ki si jih lahko izmisli, vsi ostali pa bolj ali manj stojijo ob strani in opazujejo. Poleg askeze je v srcu kapitalizma tudi družbena nepravičnost. Nekateri pa še vedno vztrajajo, da jo to najboljši sistem ever. In vrtijo tole lajno: teorija vrednosti lahko temelji na izbirah potrošnikov, kar pomeni, da moramo Marxa kar lepo pozabiti. Morda bi zapisano delovalo v idealnem svetu in na popolnih trgih, kjer bi imel čisto vsak posameznik enako izhodišče, enake možnosti, enako znanje in enako moč, ki pa dokazano ne obstajajo in ne morejo obstajati. Mogoče bi kaj pomagalo, če bi lastniki kapitala več investirali v proizvodnjo dobrin, toda pravkar smo izvedeli, da bo Amerika povečala vojaški proračun za okroglih 54 milijard dolarjev letno, kar je v desetih letih 540 milijard. Če bi kdo včeraj predlagal, da bi vložili enako vsoto v znanstvene raziskave, s pomočjo katerih bi pospešili iskanje zdravil za raka ali Alzheimerja, bi gotovo dobil odgovor, da je utopist in da to ni mogoče. Ampak to je le drobec v morju norosti, v katerimi se soočamo vsak dan, medtem ko nam mainstream ekonomisti razlagajo pravljice o popolnih trgih, harmoniji in ravnotežjih, stabilnosti trgov, racionalnih izbirah potrošnikov, nevidni roki, ki vse uravanava tako, kot je prav, in seveda o rasti vsega. Za uvod pa še tole: povsem jasno je, da so podnebne spremembe neločljivo povezane z akumuliranjem kapitala, s to povezavo pa se noče soočiti nobena vlada tega sveta. Prav zato se njihovi predstavniki ob priložnostih pred kamerami držijo za roke, plešejo in se objemajo, pojejo in nam mahajo v pozdrav, kot da bo rešitev problemov magično padla z neba, če bodo le dovolj dolgo rajali.

Od Marxa do Benjamina se razvija zanimiva ideja o povezavah med ljudmi, religijo in kapitalom. V tej perspektivi je krščanstvo najprej parazit kapitalizma, potem pa se preobrazi v kapitalizem, v katerem je človek kapital. Ko govorimo o kapitalu, zato ne mislimo le na denar in premoženje in investicije v proizvodnjo dobrin. Mislimo prevsem na investicije v ljudi kot kapital. Za kapitalizem so namreč daleč najpomembnejši ljudje kot kapital. Tako za kapitalizem kot krščanstvo je najpomembnejši človek kot kapital. Ko pravijo, da je najpomembnejši človek, da je pomembnejši od stvari in predmetov in denarja, pa vselej pozabijo dodati, da je pomemben natanko kot kapital.

Fašizem je beseda, ki jo ljudje uporabljajo pogosto takrat, ko je njena raba povsem neustrezna, ne uporabljajo pa je takrat, ko bi jo morali. Fašizem je namreč najprej zgodovinski poskus reševanja kapitalizma. Še preden pomislimo na nasilje in pobijanje ljudi, črne srajce in vojaške parade, moramo zato pomisliti natanko na nekaj pozitivnega, na nekaj, kar je bilo zgodovinsko pomembno, kajti kapitalizem je bil takrat v resnih škripcih in je potreboval nekoga, da ga rešuje.

Ko torej govorimo o fašizmu in fašistih, mislimo na reševanje kapitalizma, mislimo na  reforme tržnega gospodarstva in mislimo na težave, v katerih se je znašel sistem, za katerega smo sicer spontano prepričani, da je dober in celo večen, da je torej nekaj, kar imamo radi, in je nekaj, kar skušamo reševati, ko se znajde v težavah. Fašizem zato ni nič iz registra norosti in destruktivnosti.

Podobno lahko rečemo za ljudi, ki so živeli v kapitalizmu in so na svojih plečih prenašali učinke in posledice težav, s katerimi se je soočal zaradi notranjih kontradikcij.

Ljudje so se ob reševanju kapitalizma s fašizmom na novo naučili razmišljati o svetu in svojem položaju v njem. Zato je tako pomembno, kar je poudarjal Karl Polanyi: ljudje so se od fašizma naučili, da je kapitalizem sistem, v katerem nimajo nobene upoštevanja vredne vloge, in da niso odgovorni za njegovo delovanje.

Fašizem torej ni nekaj zlobnega in pokvarjenega, ni napad na ljudi, ni uničevanje občestev, temveč je, prav nasprotno, zgodovinski poskus reševanja ljudi, reševanja občestev in reševanja kapitalizma pred njim samim. Torej mirno rečemo, da skuša ubraniti ljudi pred škodljivimi posledicami notranjih kontradikcij kapitalizma. Res je, da kasneje uničuje prav to, kar brani, vendar ne smemo pozabiti začetnih idej in praks, nad katerimi so bili navdušeni milijoni.

Reševanje kapitalizma je poudarjalo pomen posameznika kot podjetnika, svobode in obče dobrega, ki ga vselej nekaj ali nekdo krni. Šele na tej točki vstopi ideja, da je treba tega nekoga ali to nekaj onemogočiti, zavrniti in odstraniti.

S to idejo je neločljivo povezana neka druga ideja, ki je tale: z življenjem ni mogoče upravljati, ni mogoča izkušnja vladanja ali obvladovanja življenja. Natanko v tej perspektivi moramo razumeti Jezusovo izjavo, da lahko človek reši svoje življenje le, če ga izgubi zanj.

Najvišja vrednota ljudi je že iz antičnih časov sem življenje po logosu, življenje kot raziskovanje resnice. Življenje posameznika je zato lahko raziskovanje resnice. In to more v kapitalizmu privesti do spoznanja, da sam kapitalizem poganja nekaj religioznega. Kaj?

Odgovor na vprašanje terja ukvarjanje z nekim drugim vprašanjem: Ali je v življenju ljudi raziskovanje resnice smiselno oziroma koristno? Je raziskovanje povezano s tem, kar imamo za sveto? Je izkušnja svetega koristna, smiselna in uporabna?

Kakšen smisel ima v orisanem obzorju sodobno brezmejno potrošništvo, uživanje in kopičenje prijetnih trenutkov? Vprašanja so pomembna, ker je osnovna logika kapitalizma brezmejno kopičenje, zato moramo razmišljati o tem, kar predstavlja pravo nasprotje kopičenja (profitov).

Razmišljamo tako, da skušamo razumeti, kako Deleuze razume Nietzschejevo voljo do moči; razume jo namreč na najboljši možni način, in sicer takole: volja do moči pomeni samo kreativnost in voljo do življenja, ki nima nobenega končnega cilja in ne želi moči, temveč daje.

To pa je čisto nekaj drugega in nima nobene zveze s hedonizmom.

Morda je to spoznanje eno najpomembnejših spoznanj ta trenutek, kajti v trenutnem svetu ima Geoff Mann, pisec knjige z naslovom In the Long Run We Are All Dead: Keynesianism, Political Economy and Revolution (Verso, 2017), popolnoma prav: svet se dolgoročno ne bo popravil sam od sebe, revščine ni mogoče izkoreniniti, trgi so neuspešni, revolucije pa vodijo k novim tiranijam.

Kljub temu je novo, komunizem, mogoče, dodajam.