Medtem ko prebiram poročila znanstvenikov o najnovejših podatkih o naraščanju količin ogljikovega dioksida v ozračju (leto 2016 je bilo rekordno, saj je količina narasla za 3.36 ppm (molekul na milijon), kar pomeni, da je človeštvo dodalo nadaljnjih 36.4 Gt CO₂ (govorimo torej o milijardah ton), medtem ko razmišljam o procesih, kot so: krčenje gozdov, degradacija rodovitne zemlje, podnebne spremembe in katastrofalni vremenski dogodki, nezmožnost oceanov, da vsrkajo nove količine ogljikovega dioksida, se dogaja tole: televizijski dnevnik se vse pogosteje pričenja z nepričakovanimi in povsem svežimi novicami o fuzbalu, ki je na prvem mestu po pomembnosti tem, pa o smučarskih skokih, ki čisto nič ne zaostajajo za njim, o smučanju, če je na sporedu pozimi, pa o atletih in drugih športnikih, če je na sporedu, kadar ni zime, kar pa je kar pogosto, saj traja zima le kratek čas; potem se vrstijo najrazličnejše in vselej enake zamisli o naših, o junakih in junakinjah, o zmagah, pozitivnih zgodbah, o uspehih, derbijih, zanimivih ljudeh, ki so vselej isti in so vedno zanimivi, čeprav uporabljajo vedno znova povsem enake stavke, ko odgovarjajo na povsem enaka vprašanja, o pričakovanjih, ki so vselej večplastna, čeprav jih ljudje vselej opisujejo z istim naborom petih besed, od katerih ni nobena daljša od dveh zlogov, pričakovanjih, ki se dvigujejo, pa o navijačih, tekmovalnih vidikih, mnenjih, ki so vselej deljena, kako se je kdo pripravljal na tekme, zlasti na tiste, ki so posebne, bistveno drugačne, take pa so skoraj vse, o rivalstvu, psiholoških obremenitvah, ki si jih navadni smrtniki domnevno komaj predstavljamo, o spremenljivkah in neznankah, o fizičnem stanju tega ali onega športnika, o učinkovitosti, zmagah, stopničkah, točkah, golih, številu gledalcev, ki vedno presega rekorde, o primerni prehrani, ki mora biti primerna in tudi je primerna, o maksimalni pripravljenosti, ki je vedno maksimalna, kot da ne bi mogla biti drugačna, o odgovornosti, težkih situacijah, ki so polne odgovornosti, o polnih stadionih, ki pričakujejo rezultate, vpeljevanju navijačev v razne zgodbe, o podpori, ki gre z roko v roki, favoritih, lestvicah, ugotavljanju, kje je kdo in kdo je kdo, kdo bo še boljši, o tem, da se lahko vselej kaj zgodi, o všečnosti; nadalje poslušamo še o pravih fantih in pravih moških, to so tisti, ki naj bi šli po Erjavčevem mnenju v vojsko, vendar ne za dlje kot tri mesece; tja naj bi šli, da se naučijo discipline in delovnih navad in da ne bodo mehkužni, kot da so brez vojaščine nujno nedisciplinirani, brez delovnih navad, pomehkuženi in seveda nepravi; vse to je zelo pomembno, nam pojasnjujejo, ker ni dobro, če imamo v domovini premalo tapravih fantov, ki znajo že zgodaj zjutraj pospraviti posteljo in so tudi sicer tapravi oziroma taki, kot se spodobi; Slovenci smo poleg tega znani vrtičkarji, pravijo nekateri, vendar se Slovenci nikoli v zgodovini niso predali, kar je tudi dobro; in jezik naredi narod, še dodajajo, karkoli že to pomeni; zaradi športnikov je Slovenija vse bolj znana v svetu, ponavljajo, kar je seveda zelo dobro, saj je dobro, če si znan; vmes so oglasi in izvemo, da se lahko zapeljemo in da imajo za nas veliko fantastičnih izdelkov; slišimo tudi, da se vse manj zdravo prehranjujemo in da imajo kajpak rešitev za nas; na koncu dnevnika je šport, zato še enkrat poslušamo o smučarjih in drugih tekmovalcih, iskreni sreči, uspehih, herojih, junakih in junakinjah, o njihovi samozavesti in o zaupanju, pa seveda o stopničkah in točkah in slovenski himni, ki smo jo lahko zopet poslušali in so nam tekle solze po licih; čisto na koncu je še več enakih novic o fuzbalu, dnevni formi, razpoloženju fuzbalerjev in napovedih trenerjev; oglasi, ki jih je kot listja, nam vmes med fuzbalerji in smučarji in tekmovalci tudi vsak dan sporočajo, da preobremenjujemo svoja telesa in da moramo nekaj narediti, da se ne bomo preobremenjevali preveč, kajti če se preobremenjujemo, smo preobremenjeni, če pa se zastrupljamo, smo zastrupljeni in bi se morali vsi brez izjeme takoj razstrupiti.

V stari Jugi smo tudi poslušali dnevnike in smo imeli na voljo televizijske oddaje.

Pogosto smo poslušali žargon, toda tisti časi so minili. Žargona nismo jemali resno, saj smo vedeli, da je zgolj farsa. Potem so nastopili novi časi. Danes je bistveno slabše, kajti raba žargona ni zaukazana, kot je bila zaukazana takrat, pa vendar prevladuje in se širi kot poplava. Problem je, če so ljudje nesvobodni v totalitarni državi, toda še veliko večji problem je, če so nesvobodni v demokratični državi. Povsem razumljivo je, da v totalitarni državi ljudje pogosto molčijo in govorijo, kar je treba govoriti, da bi se izognili Golemu otoku, toda težko je razumeti, da ljudje molčijo v svobodni državi in da je medijska govorica primitivna, infantilna in votla kot sod, čeprav nihče od nikogar ne pričakuje, da bo taka.

Ko se od ljudi pričakuje, da se bodo vedli politično korektno, je pričakovanje razumno, čeprav je izraz prisile, čisto nekaj drugega pa je, ko je politično korektno biti svoboden v smislu Vse je mogoče, ki vodi naravnost v infantilnost, primitivizem in grotesko.

S padcem totalitarnega režima se razvija občutek, da je svoboda isto kot infantilnost, zabeljena s spektakli, z novorekom in večnim ponavljanjem istega. Ko pojejo na odru, je pomembno, da se prižigajo luči, da so povsod posebni svetlobni učinki, da ljudje telovadijo in pevci plešejo, čisto na koncu pa štejo celo to, da pojejo. Ne pojejo kajpak v slovenščini, saj je treba peti v angleščini. Jezik je sicer pomemben za narod, toda ko pojejo, to nenadoma ni več pomembno.

Letošnji Nobelov nagrajenec za književnost je nekoč vzel v roke kitaro in zapel pesem, ki je prišla v zgodovino in bo tam tudi ostala. Navduševala je milijone ljudi po vsem svetu in jim dala misliti. Bila je kot opora, celo temelj, na katerem je bilo mogoče misliti boljšo prihodnost in se zanjo boriti. Danes pesem, zapeta med telovadbo, plesom in spektakelskimi učinki, ljudje pozabijo v nekaj dneh, in nihče ne pričakuje, da jo bo še kdo pomnil po nekaj desetletjih, saj ne pričakuje niti tega, da si jo bo kdo zapomnil, da bi jo lahko kasneje pozabil. Pomemben je zgolj spektakel, čeprav ne zna nihče pojasniti, zakaj je pomemben in čemu služi.

Ne sprašujemo se, ali je etika kopičenja denarja sploh etika, ne zanima nas, kaj so povedali taki misleci 20. stoletja, kot so Mauss, Emmanuel Lévinas, Luc Boltanski, Jacques Derrida in Martin Heidegger, če jih naštejem le nekaj, ki so so nevazovali drug na drugega in skušali misliti sodobni kapitalizem ter njegive norosti, zaradi katerih smo na robu brezna.