Ko poslušam kak koncert, na katerem nastopa Joss Stone, Alanis Morrisette ali Katie Melua, in ko slišim priredbo znamenite On the Road Again, ki jo izvaja prav slednja, se za kratek čas ustavi čas in se okrepi občutek, da je še upanje. Obstajajo še nekateri drugi trenutki, ki potrjujejo take občutke in misli, ki jih človek zelo potrebuje, in če ima za preživetje, jih potrebuje celo bolj kakor denar. Prav tako so potrebne utopične misli kot protiutež utopičnih zamisli zastopnikov kapitalizma, s katerimi nas nenehno zasipavajo, kot bi se bali, da bomo preveč mislili, če nas ne bodo vedno znova ustavljali. Potrebno pa je tudi to, kar zastopa Matthew McConaughey v filmu Gold, ki me je resnično navdušil. Vse skupaj je treba povezati v celoto ob gledanju filma z naslovom The Other Side (2015, Roberto Minervini).

Film Gold ni film o strasti in drvenju za svojimi sanjami, kot bi lahko rekel kak poznavalec filmov ali ljubitelj. Še manj je film o uresničevanju sanj, o ameriškem načinu življenja v kapitalizmu, o uspehu in podobnem.

Matthew McConaughey je resda iskalec zlata, vendar je dosti pomembnejše, da je pripravljen vztrajati, da resnično verjame vase in v tovariša, ki sliši na ime Michael Acosta (Edgar Ramirez). In ta enako resnično verjame vanj, čeprav tega ni videti na prvi pogled, kar ima še veliko večjo vrednost.

Njuno prijateljstvo se spleta onkraj vsakdanjih klišejev o prijateljstvu, partnerstvu in kapitalističnem manipuliranju, ki se sicer razvije vsakič, ko je v igri veliko denarja, zato je vredno vztrajati z njima in spremljati vsakokratne obrate in zasuke, ki so včasih prav brutalni.

V tej igri je zares veliko denarja. Pravzaprav lahko govorimo kar o bajeslovnem bogastvu, ki leži pod zemljo in ki ga je treba le še spraviti na svetlo. Zveni kot v pravljici, toda ta se uresničuje pred našimi očmi na način, ki nam čisto na koncu vzame sapo.

Tam pod zemljo nekje v Indoneziji je torej obljubljena dežela. Tako preprosto je vse skupaj. A ne za vsakogar.

Nato spremljamo vzpone in padce protagonistov, kot rečeno, ki pa nas ne presenečajo, saj vemo, da se taki velikanski projekti preprosto nikoli ne izidejo gladko. In tudi ta se ne bo.

On the road again: potrebujem pravega, posebnega prijatelja. Tudi to je zelo preprosto dejstvo življenja.

Kenny (Matthew McConaughey) potegne v nekem trenutku iz žepa kreditni kartici, postavi vse na kocko in reče prijatelju: tu je ves moj denar, morda je z njim še mogoče rešiti barko.

V kapitalizmu seveda živijo kapitalisti. In kjer je denar, ni usmiljenja. Prijatelja potrebujeta vlagatelje, potrebujeta bogataše za odprtje rudnika zlata, od katerega bodo imeli koristi vsi, saj bodo zagotovo obogateli. Taka je osnovna ideja.

Nastaja rudnik zlata, kajti kapitalistov ni treba dvakrat prositi, ko je v igri denar, oziroma ko je tam nekje pod zemljo dokazano veliko zlata.

In tam je čisto zares veliko zlata. Sondiranje to nesporno dokazuje. Torej ni nobenega problema. Govorimo o milijardah dolarjev. Prihodnost je vsekakor svetla, vse bo raslo in vsi bodo srečni.

Ko se novoustanovljeno podjetje pojavi na borzi, se mahoma spremeni v raketo. Navdušenje je neizmerno. Vrednost podjetja raste iz ure v uro in dosega vrtoglave višine. Čas za proslavljanje.

Potem nenadoma nič ni, kot je bilo. Lastniki denarja namreč vse skupaj preračunajo in ugotovijo, saj niso neumni, kaj se jim najbolj splača. Ponudba je sicer še vedno omamna, vendar Kenny noče odstopiti od svojih zamisli, od svojih sanj, od vsega, kar je tako močno zaznamovano z delom njegovega očeta, o čemer tudi večkrat spregovori. Preprosto noče pristati na ponudbo, zato kapitalisti uberejo drugo pot, kajti tudi sami nočejo odstopiti in dovoliti nekomu drugemu, da obogati.

Napnejo mišice in kajpak mimogrede dosežejo, da sta prijatelja ob vse. Taka je druga plat zgodbe, tako je ozadje, taka je resnica kapitalistične igre, če se kdo upira, če protestira, če noče sodelovati, če ima svoje zamisli.

Sodelovati je namreč treba in plesati je treba po taktih kapitala. Sanje nimajo tu nobene vloge. So zgolj za okras, so medijska metafora, ki je morda dobra za kakega naivneža, sicer pa je brez vrednosti.

Kapital namreč ne sanja. Kapital je brutalen, oster in surov. Je brezobziren in napadalen, agresiven, ko se mu zdi, da mora biti tak. Ne pozna usmiljenja, ne prenese nobenega prijateljstva, saj prenese zgolj profite. Tudi prijateljstvo nima tu česa iskati.

Toda pravo prijateljstvo kljub temu obstaja, zato je še upanje. In je nekaj, česar kapitalizem kratko malo ne more predelati v izdelek ali blago s ceno.

Spoznanje ni posebej novo, je pa pomembno in v teh časih celo nenavadno, kajti v svetu, v katerem ima vse ceno, v svetu kapitala, v katerem morajo biti vsi ljudje zadolženi in morajo imeti občutke krivde, da so zadolženi premalo in da ne morejo vračati dolgov, kar je eminentno krščanska ideja, zavita v kapitalistični novorek, je prijateljstvo preprosto brez cene, in kapital ne ve, kaj naj stori z njim, kako naj ga obravnava.

Prijatelja nista naivna in nista nemočna, zato je rudnik čez kratek čas zopet v njunih rokah. Vnovič sta na pravi poti in prihodnost je ponovno videti kot v najboljših časih. Bolje ne bi moglo biti.

Ko dobi Kenny še nagrado zlatokopov in končno lahko pove do konca zgodbo, ki jo zaključi z definicijo pravega zlatokopa, smo na koncu oziroma na konju in lahko bi odjezdili v sončni zahod.

Vendar ne odjezdimo.

Izkaže se, da v rudniku zlata ni niti grama zlata. Tam preprosto ni ničesar, če odštejemo kamenje in skale in blato in tropski gozd. Kenny je popolnoma zlomljen, prijateljstvo je bilo očitno zgolj navidezno, vse je bila prevara, dvojna igra, vse je bilo sprenevedanje, vse je bila laž. Mike izgine, z njim pa tudi 164 milijonov dolarjev; čez čas izvemo, da je mrtev.

Obstajala je vzporedna igra, obstajalo je vzporedno vesolje, v katerem so bile za kratek čas dovoljene sanje, je bilo mogoče verjeti v utopije, vesolje, v katerem so iluzije resničnost, resničnost pa se sproti prevaja v iluzije, ker predstavljajo več kot tolažbo.

Nekateri filmi pa se končajo na način, zaradi katerega pade gledalcu čeljust in ga sezuje. So tako navdušujoči, da se zapišejo v zgodovino in tam tudi ostanejo.

Ko pride Kenny, končno soočen z realnostjo, h Kay (Bryce Dallas Howard) in jo prosi za vstop v hišo, pravzaprav se vrača k njej, mu ta mimogrede omeni, da je dobil v vmesnem času, ko ga ni bilo, nekaj pošte.

Kenny odpre pismo. V njem je košček papirja, na katerem je z roko zapisano 50 : 50. Prava prijatelja si namreč vse delita na pol. Tako sta tudi nekoč zapisala in se s podpisom zavezala k spoštovanju zapisanega.

Pri nečem je namreč treba vztrajati. Treba je biti zvest. Tak je zelo preprost aksiom. In Mike je bil. V pismu je zato poleg papirčka še nekaj. Ček. Za 82 milijonov.