Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Še zlasti velja prisluhniti njegovim besedam: Ne moremo še naprej ignorirati družbene neenakosti, saj imamo na voljo sredstva, da uničimo naš planet, ne pa, da bi ga zapustili. Človeštvo nima rezervnega planeta. Zemlja je naš edini dom, z obiljem dobrin, ki so nam na vsem na voljo. A ustvarili smo ekonomski sistem, ki povzroča tako globoko neenakost, da nas to lahko pripelje do konfliktov in v končni fazi do uporabe sredstev - jedrskih bomb, kemičnega in biološkega orožja - za popolno uničenje planeta in z njim človeške vrste.

Hawking pravi, da živimo v svetu, v katerem se finančna neenakost povečuje, ne zmanjšuje; v katerem mnogo ljudi ne gleda samo na svoj življenjski standard, ampak opaža tudi vse slabše zmožnosti, da bi zaslužili za preživetje. Ni torej nenavadno, da zato mnogi iščejo nov dogovor, ki ga morda zastopata Trump in Brexit. Srednji sloj vse bolj izgublja svoj standard. Ker politiki ne najdejo pravih rešitev, se zatekajo rasizmu, patriotizmu, ksenofobiji - in mnogi jim nekritično sledijo. Iščejo nekaj drugega, izhod iz težav; resda na zelo nenavaden način.

A tudi najrevnejši ljudje imajo danes dostop do najnovejših tehnologij. Življenja najbogatejših ljudi v najbolj razvitih delih sveta so zelo enostavno vidna vsakomur, tudi najrevnejšim, ki ima dostop do mobilnega telefona. Ker ima zdaj v podsaharski Afriki več ljudi mobilni telefon, kot dostop do neoporečne vode, to lahko že kmalu pomeni, da skoraj nihče na tem vse bolj prenaseljenem planetu ne bo mogel pobegniti pred problemom neenakosti. 

In zato, pravi Hawking, so posledice kot na dlani: prebivalci podeželja se polni upanja množično selijo v mesta, predvsem v najrevnejše predele, slume. Običajno pa že zelo kmalu ugotovijo, da tam ni raj, ki ga vidijo na družbenemu omrežju Instagram, zato ga skušajo najti v tujini ter se v iskanju boljšega življenja pridružujejo vse večjemu številu ekonomskih migrantov. Ti migranti pa nadalje postavljajo nove infrastrukturne in ekonomske zahteve v državah, v katere prihajajo, ter tamkaj spodkopavajo strpnost in še dodatno sprožajo politične populizme.

Odgovor na kompleksne globalne probleme ni še več ograj, še več populizma, še več vojske, temveč moramo kot pripadniki naše vrste, bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini, sodelovati med seboj. Soočamo se velikanskimi okoljskimi izzivi: s podnebnimi spremembami, proizvodnjo zadostne količine hrane, s prenaseljenostjo, z izginjanjem drugih vrst, z epidemijami bolezni, s kislostjo oceanov. 

Poleg sodelovanja pa se bomo morali vire, ki so skoncentrirani v rokah manjšine, naučiti deliti med seboj, v veliko večji meri, kot doslej. Ne samo delovna mesta, izginjajo celotni industrijski sektorji, zato moramo pomagati ljudem, da se usposobijo za nov svet in jih v tem času tudi finančno podpreti. Če se družbene skupnosti in ekonomije ne morejo soočiti s sedanjim obsegom migracij, moramo več storiti za spodbujanje globalnega razvoja, kajti to je edini način, da se bodo milijoni, ki želijo pobegniti v tujino, prepričali, da svojo prihodnost lahko najdejo doma.

Stephen Hawking na koncu svojega članka pravi, da je velik optimist in verjame, da to lahko storimo, vendar pod pogojem, da so se elite, od Londona do Harwarda, od Cambridga do Hollywooda, nekaj naučile iz lekcij v letu 2016 (Trump, Brexit), še zlasti pa naj se naučijo dobršne mere ponižnosti. 

Sodelovanje in pravičnejša delitev dobrin sta torej pravi odgovor na nevarno situacijo, v kateri se je znašlo človeštvo, ki jo ustvarja predvsem velika neenakost - iz leta v leto vse večja.


Vira: Guardian, revija Share International