Po včerajšnjem predavanju v Ljubljani sem preprosto moral narediti refleksijo lastnega delovanja. Že v dvorani sem se spraševal, kaj delamo, po predavanju pa sem nadaljeval z razmišljanjem in se odločil, da ga na tem mestu tudi priobčim. Kaj torej delamo iz meseca v mesec, iz leta v leto?

Veliki predavatelji, kakršni so bili Lacan, Derrida, Foucault, če omenim le nekatere, so predavali na načine, zaradi katerih ni bilo mogoče ločevati idej, ki so jih mislili, z glasom, ki so ga pri tem uporabljali, in gestami, ki so bile značilne zanje, z držami, z odnosi do slušateljev. Mirno lahko rečem, da so bili njihovi nastopi tudi svojevrstne predstave, performansi.

Toda to je šele pol zgodbe: njihovi nastopi so namreč izhajali iz aksiomov, in niso bili muhe enodnevnice ali čudaške značilnosti njihovih identitet. In eden ključnih aksiomov je aksiom egalitarnosti; ključen je zato, ker ima univerzalno vrednost. Egalitarnost pa, kot vedno znova poudarja Rancière, ni nekaj, kar bi lahko izpeljevali logično, saj je nekaj, kar lahko le demonstriramo na kraju samem – pred drugimi ljudmi torej. Ko jo demonstriramo, jo udejanjamo v praksi, kot se reče, to pa obenem pomeni, da je dobra teorija vselej že praksa, ki spreminja to, kar imenuje filozof režimi senzibilnega, ki si jih ljudje spontano delijo med seboj, ne da bi jih dobro razumeli.  

Diskurz kot način medsebojnih odnosov je torej verificiranje, potrjevanje enakosti ali pa ni. Če je prvo, pomeni tudi afirmiranje, potrjevanje učinkov, zaradi katerih se ipso facto spreminja življenje ljudi, če ni, imajo ljudje na voljo le več istega, kar pomeni spreminjanje, da se ne bi nič zares spremenilo.

Razloček je izjemno pomemben, kajti povsem se strinjam s tem, kar ponavlja Rancière: egalitarnost je temelj same inteligence, rabe uma in demokracije.

O tem sem spregovoril včeraj na predavanju: ko nekaj zares razumemo, ko tisto ni zgolj naučeno na pamet, znamo to povedati pred drugimi ljudmi tako, da razumejo tudi sami, in sicer na način, ki obenem verificira enakost inteligenc. Jaz zato nisem učitelj, kot ni bil učitelj Sokrat.

Ne obstajajo nori ljudje, pravi Rancière, razen tistih, ki vztrajajo pri neenakosti in prevladi, razen tistih torej, ki hočejo imeti prav; živijo celo ljudje, ki hočejo vsakič imeti prav. Razum pa se začne uveljavljati šele takrat, ko ljudje prepoznajo enakost, ko v zraku ni nobene zahteve, da ima kdo prav, ko ni nobenega pričakovanja, da bo imel nekdo na koncu prav. In o kakšni enakosti govorimo?

Govorimo o enakosti, ki ni zapisana v zakonih (vsi ljudje so enaki pred zakonom), o enakosti v praksi, v akciji, v delovanju, v vsakdanjem življenju, na vsakem koraku, ko posamezniki verificirajo, potrjujejo enakost s svojimi dejanji. Z lahkoto se tako prepričamo, kdaj kdo zgolj govori o enakosti in kdaj jo tudi udejanja, preverja in potrjuje v praksi s svojimi dejanji, z načinom, kako to naredi.

Sledi še pomembnejše nadaljevanje.

Ko uveljavljamo egalitarnost v praksi, smo že revolucionarji. Ni pomembno, ali hočemo biti ali nočemo biti, ali imamo predstavo o tem ali je nimamo, ali nam je beseda revolucionarnost všeč ali ne. Saj je logično: aktualno družbeno življenje ne temelji na enakosti in egalitarnosti, temveč na neenakostih, izkoriščanju, dominanci, zahtevi, da ima vselej nekdo prav in da se drugi motijo, zato je vztrajanje pri enakosti inteligenc in egalitarnosti ljudi nujno revolucionarno, saj vse to izziva in postavlja pod vprašaj.

Uveljavljanje enakosti inteligenc je revolucionarna praksa.

Revolucionarne prakse so take natanko zato, ker izzivajo družbene prakse, ki ne temeljijo na egalitarnosti, izzivajo načine govorjenja ljudi in njihova prizadevanja, da bi imeli prav, da bi dokazali drugim, da imajo prav, kar avtomatično pomeni, da se oni motijo.

Predavatelj na primer, ki je dojel, kaj pomeni enakost inteligenc, z načinom svojega govorjenja in delovanja jasno izraža namero, s katero želi prepoznavati in potrjevati inteligenco slušateljev, ki so vselej zmožni misliti to, o čemer govori.

Misliti ne pomeni, da se strinjajo z njim, ne pomeni, da si zapomnijo, kar je povedal, tako kot si zapomnijo učenci v šoli, temveč pomeni nadaljevati s potrjevanjem enakosti inteligenc in egalitarnosti v družbenem polju, katerega del vselej so. Enakost inteligenc se zato nujno širi po občestvu.

Predavatelj ne trdi, da so vsi ljudje enaki. Prav nasprotno, saj ni včeraj padel z Lune: ve, da živi v občestvu, v katerem ravno niso enaki, ker obstajajo distribucije moči in oblasti, režimi družbenih načinov življenja, zaradi katerih je povsem jasno, kdo ima na primer dostop do kapitala in kdo ga nima, kdo na kaj vpliva in kdo nima nobenega vpliva. O nikakršni enakosti zato ni mogoče govoriti. Predavatelj zato razmišlja takole: vem, da ljudje niso enaki, vem, da so ujeti v gospostvena razmerja, toda jasno mi je tudi, da bi lahko bili enaki.

In ker trdim, da bi lahko bili, jih že obravnavam kot enake, se do njih obnašam, kot da smo enaki, se že vedem kot enak. Torej verificiram, preverjam, potrjujem domnevo, da smo ljudje enaki, da je mogoče v občestvu uveljavljati aksiom egalitarnosti oziroma vse, kar sledi iz njega.

Prav zaradi tega je pomemben slog, način, kako se človek obrača na druge ljudi, pristopa k njim. Lahko pristopa na običajen način, ki pač prevladuje v občestvu, in s tem že verificira, potrjuje obstoječe diskurze, lahko pa pristopa na neobičajen, nenavaden, nov način, ki izhaja iz aksioma egalitarnosti.

Primer je tako imenovana Foucaultova metoda: delo, s katerim je avtor potrjeval posameznike in skupine ljudi v njihovem izzivanju obstoječih definicij identitet in meja družbenega življenja.

Njegova metoda je dober dokaz ustreznosti zamisli, s katero se ukvarja Rancière: ključna ovira pri potrjevanju egalitarnosti in enakosti inteligenc je natanko identiteta posameznika. Zakaj?

Ker se posamezniki praviloma dolgo časa oklepajo identitete in jo imajo za svojo, obenem pa navadno zatrjujejo, da je naravna danost, fiksna in nespremenljiva, odvisna kvečjemu od gibanja nebesnih teles in drugih naravnih procesov. Dekonstrukcija identitete je vselej tudi dekonstrukcija režimov resnice, kot jih imenuje Foucault, ter je dekonstrukcija razmerij moči in vednosti, ki prečijo vsako identiteto in od znotraj vplivajo nanjo.

Dekonstrukcija v tem primeru ni nič drugega kot to, kar imenuje Rancière izzivanje gospodarjeve gotovosti in prepričanosti vase, zamisli, da ima prav ali da bi utegnil imeti prav; tako držo je Freud imenoval histerična. Histerija zato niti slučajno ni duševna bolezen ali motnja.

Aksiom egalitarnosti ne prenese nobene gospostvene drže in gospodarjevega prepričanja, da ima prav. Iz njega izhaja delovanje posameznikov, ki zmorejo brati čas in prostor, v katerem nastajajo identitete ljudi, ne le golih identitet, kot to delajo psihologi in dušebrižniki. Egalitarnost namreč ni vidna, ni nekaj, kar opazimo, ko odpremo oči, temveč je domneva, predpostavka, princip, ki ga moramo vselej šele preveriti v praksi. In paradoks takega delovanja je, da ga lahko preverjamo le tako, da ga uveljavljamo, kar pomeni, da ga delamo vidnega.

Lahko nas seveda zavračajo in onemogočajo, toda še vedno bomo vztrajali, ker ne mislimo zamenjati osnovnega aksioma.