Nekdo mi je prijazno poslal povezavo do spletne strani, kjer lahko preberemo tole: pred nekaj tedni so se v Budimpešti mestni svetniki odločili, da bodo odstranili kip filozofa Györgyja Lukácsa. Pred kratkim je še stal v Parku Szent István, čez čas pa bo tam stal nov kip svetega Štefana. Zamisel o odstranitvi kipa je prišla iz ust mladega nacionalista Marcella Tokodyja iz neonacistične stranke Jobbik in dobila dovolj podpore med svetniki. Še kot študent sem prebral knjigo z naslovom Zgodovina in razredna zavest, ki še danes stoji na pomembnem mestu v moji knjižnici; njen avtor je kajpak Lukács. Filozof je ob koncu svojega življenja, umrl je leta 1971, dejal, da je njegova intelektualna kariera moja pot k Marxu (mein Weg zu Marx). Kako to razumeti? Takole: vse svoje življenje sem skušal dojeti, kaj je povedal Marx. Zakaj? Ker je povedal nekaj, kar me zadeva v samem jedru eksistence in je zame zelo pomembno.

Lukács je mladost preživljal v času (rojen je bil leta 1885, dve leti po Marxovi smrti), ko se je v Srednji in Vzhodni Evropi dogajalo zelo veliko. Mirno lahko rečem, da se je razvijalo socialistično družbeno gibanje, močno podprto s sindikati, v katere je bilo vključenih ogromno delavcev. V zraku je bilo veliko tega, kar sicer imenujemo radikalni revolucionarni duh.

Današnjim ljudem se morda zdi, da je s kapitalizmom res vse v redu in da ga ni treba spreminjati, njihovim dedkom, babicam in morda še prababicam pa ni bilo veliko do pravljic o čudovitem sistemu, ki skrbi za vse ljudi, da lahko svobodno zadovoljujejo vse potrebe in želje, ki si jih sploh lahko zamislijo.

Marxa so takrat številni brali in razumeli kot velikega socialističnega misleca. Ne le, da niso videli v takem razumevanju nobenega problema, bili so trdno prepričani, da razumejo, o čem je govoril in pisal, saj so znali in hoteli misliti lastne eksistence tudi onkraj ozke vsakdanje zavesti.

Lukács je prvič poskusil povzeti lastno sociološko misel v delu z naslovom Megjegyzések az irodalomtörténet elméletéhez (Beležke k teoriji literarne zgodovine), ki je bilo priobčeno leta 1910. Delo je nastajalo v obdobju, ko je bila zamisel, da se svet pogreza v stanje popolnega nereda, aktualna, veljavna in zelo resnična, kot se je zelo kmalu tudi potrdilo.

Na mestu je bilo tudi razmišljanje, pod katerega se je Lukács z veseljem podpisal: nekateri ljudje govorijo o kulturi, pri tem pa jih zanima predvsem, koliko letal bo še treba narediti, koliko železniških prog zgraditi in kako hitro je mogoče poslati telegram na drugi konec sveta. Govorijo tudi o tem, koliko ljudi zna brati, mene pa zanima, koliko ljudi živi, ki so jim kratene osnovne pravice, in to prav zaradi 'demokratične' narave časa, v katerem živijo.    

Morda ideje res pridejo do ljudi hitreje, ker so na voljo zmogljiva telekomunikacijska sredstva, toda ali to pomeni, da jih ljudje tudi bolje razumejo in da se jih dotaknejo v njihovih globinah? Tako razmišlja Lukács in se sprašuje, kako se uveljavlja v življenju ljudi barbarstvo, ki ga ne prepoznavajo, ampak celo verjamejo, da je na njem nekaj prefinjenega in kulturnega.

Socialistične ideje, nadaljuje z razmišljanjem filozof, še niso prodrle v srca ljudi, tako kot so nekoč prodrle v srca ljudi krščanske ideje, ki so močno zaznamovale življenja številnih ljudi v prvem stoletju našega štetja na Bližnjem vzhodu.

Naj poudarim še sam, da je Lukács dedič še ene radikalne zamisli, ki jo je sicer razvijal Wagner: Gesamtkunstwerk. Pri tem ne mislim zgolj na navdušenje nad skladateljevim opusom, temveč mislim predvsem na filozofsko in etično razmišljanje o človekovi želji in potrebi po etičnem v družbenem polju.

Ko razmišljam o človekovi potrebi in želji po etičnem, mislim na učinke, ki jih more imeti razmišljanje na več kot enega osamljenega bralca. Mislim torej na družbene učinke, na razvijanje duha in na kultiviranje etičnega. Ne mislim na znanje, ki naj ga uskladišči osamljeni bralec, ne mislim na informacije in podatke, mislim na kolektivno delovanje ljudi, na pogoje njihovega kolektivnega delovanja, mislim na to, kar je v jedru zamisli o komunizmu.

Tudi Lukács je razmišljal podobno. Ko berejo ljudje knjige in gledajo filme in poslušajo glasbo, je pomembno to, kar se utegne okrepiti v njihovih življenjih, je pomembno simboliziranje lastnega življenja in njegovih pogojev. Na kratko: pomembno je reprezentiranje življenja, kot bi rekel Lukács, pomembni so principi, zaradi katerih se lahko ljudje organizirajo in terjajo drugačne oblike življenja.

Lukács se ni nikoli pomiril z racionaliziranjem vsakdanjega življenja, v katerem je prepoznaval vzpenjanje in širjenje pomena formul, številk, tendenc moderne znanosti, da skrči kvalitativne definicije na kvantitete. Vztrajal je pri razvijanju tega, kar je sam imenoval resnična družbena drama.  

V orisanem obzorju je že jasno, da razmišlja o sintezi, povezovanju idej, ki bi bile na ravni renesanse, nečesa povsem novega, tako kot je bilo v prvem stoletju novo krščanstvo. Na tem je vsekakor nekaj monumentalnega, toda take zadeve so se v zgodovini zgodile že nekajkrat.

Taki dogodki so spreminjali svet, ker ga je bilo mogoče spreminjati in ker ga je bilo treba. Lukács zato piše, da večina ljudi nima življenja in ga niti ne prepoznava: držijo se danih pravil igre in to jim omogoča minimalni smisel oziroma pomen življenja, ki ga živijo. Vsakdanje življenje je tako lahko celo napolnjeno z nenehnim dogajanjem, toda takega življenja ni mogoče stlačiti v okvire etičnosti. Resnično življenje, kot ga imenuje Lukács, je zato spiritualno, je življenje spiritualne ali duhovne realnosti.

To ne pomeni, da je empirija zanemarljiva in nepomembna. Ravno nasprotno: prav zaradi barbarske narave vsakdanje empirije je toliko pomembnejše spoznanje, da so ljudje bistveno duhovna, simbolna bitja, zmožna za razmišljanje in refleksije lastne empirične realnosti.

Rečeno drugače: vsakdanje življenje ljudi teče v veliki meri neprepoznano za hrbtni ljudi in nad njihovimi glavami, kot je rekel Marx. Duhovna revščina zato ni puhlica, temveč je nenadoma besedna zveza, ki je nenavadno pomenljiva, je zelo aktualna in ima lahko dramatične posledice za nadaljnja življenja ljudi.

Natanko to je tudi bistvo vsakdanjega življenja, kot ga prepoznava Lukács: vsakdo naj živi svoje življenje, vsakdo naj sledi vnaprej danim okvirom in vsakdo naj izbira med vnaprej izbranimi izbirami. Ali po domače: vsakdo naj stoji tam, kjer mu je določeno, in naj ne razmišlja preveč.

Lukács je imel privilegij, da je lahko razpravljal z Ernstom Blochom in Maxom Webrom, če omenim le dva avtorja, črpal pa je tudi pri Ernstu, Dostojevskem in Tolstoju ter dovolil, da je nanj vplival Simmel. Dokopal se je do revolucionarnega vpogleda, ki ga je zapisal v obliki vprašanja: Kako je mogoče, da imajo umetnost, religija in filozofija zgodovino? Izvrstno vprašanje.

Potem pa so neonacisti dosegli, da bo še hitreje tonil v pozabo, kot že tone.