Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku
Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.
Osnovnih dobrin - hrane, neoporečne vode, zdravil, oblačil, energije, itd. - je na planetu dovolj. Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, pravi problem je strahovita neenakost, ki se odraža v podatku, da ima le 8 najbogatejših ljudi premoženje enako najrevnejšim 3,6 milijarde Zemljanov. In prav velika neenakost je ključni vzrok za večino največjih globalnih problemov – vojaških in družbenih konfliktov, migrantskih tokov, pritiskov na okolje itd.
V svetu obilja zato kar 2 milijardi ljudi strada ali pa so prikrajšani za osnovne zdravstvene in izobraževalne dobrine oziroma storitve. UNICEF poroča, da skoraj 65 milijonov mladih, v starosti med 12 in 15 let, nima možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do vseh osnovnih zdravstvenih storitev, hkrati pa je v najrevnejših državah sveta kar 17 % populacije zaradi visokih zdravstvenih izdatkov pahnjenih v revščino.
Tem ljudem bi že nizek znesek UTD bistveno pripomogel k kvalitetnejšemu življenju, kar se je potrdilo na pilotnih projektih v Namibiji in Indiji. V gibanju World Basic Income predlagajo UTD v višini 10 $ mesečno (približno 9,5 €) za vse Zemljane, kar skupaj mesečno znese 71 milijard € (za 7,5 milijarde ljudi). To niti ni tako velika vsota, saj samo Evropska centralna banka v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanje v evropski finančni sistem mesečno vloži kar 80 milijard € (Delo).
Omenjeni »preživetveni temeljni dohodek« (survival basic income) v višini 10 $ bi bil seveda več kot koristen za skrajno revne, a še vedno ne omogoča zadovoljevanja vseh človekovih osnovnih potreb, kajti po definiciji Svetovne banke je meja skrajne revščine 1,9 $ na osebo dnevno. Vendar je veliko dvomov tudi v to številko; kajti, ali je res mogoče preživeti z 1,9 $ dnevno? Bolj realna meja skrajne revščine je 5 $ dnevno, kar pomeni, da kar 4,1 milijarde ljudi, več kot polovica Zemljanov, živi v pomanjkanju osnovnih dobrin.
Torej bi moral UTD znašati vsaj 150 $ (30 x 5) mesečno (140 €), če bi želeli preseči mejo revščine. A kako se odločiti med švicarskim predlogom (ki je bil lani na referendumu zavrnjen) v višini 2350 € (2500 švicarskih frankov) mesečno, finskim s 560 evri in namibijskim projektom iz leta 2008, ki je vsakemu prejemniku zagotovil 5 funtov mesečno (6 €) ali z 2 do 3 funti v Indiji?
Smo poleg tega sploh pomislili na okolje? 140 € mesečno za vse Zemljane bi pomenilo več kot 1 bilijon € mesečno (1.000 milijard €). Če bi se samo del tega denarja pretvoril v nepotrebne potrošniške dobrine, potem bi se lahko drastično zaostrila okoljska problematika. Morda zveni smešno, vendar je to tako, kot bi bili vse leto v predbožičnem času, ko na primer samo Američani v enem samem mesecu za darila potrošijo 625 milijard €. Obremenitve okolja so pri tem enormne (glej: Praznovanje ljubezni in luči).
Kaj pa inflacija in motnje v lokalni oskrbi, če bi se v nerazvite ekonomije nenadoma prelila velika finančna sredstva? Prav tako bi v okoljih, kjer nimajo primerno razvite zdravstvenega in izobraževalne infrastrukture, določen vsakomesečni znesek denarja težko bistveno izboljšal dostopnost do zdravstvenega varstva in izobraževanja.
Nanizali smo celo vrsto podatkov in vprašanj, ki zadevajo UTD. Odpirajo se številni problemi in vprašanja, a to ne pomeni, da UTD ni izjemno dobra stvar.
Univerzalni temeljni dohodek pomeni pomemben korak k spremembi ekonomske paradigme. Nehati moramo z razmišljanjem, da dohodek pripada samo tistim, ki delajo v tako imenovanih produktivnih poklicih, temveč, da imamo pravico do temeljnega dohodka preprosto zato, ker smo ljudje. Tako ali drugače vsi – kot gospodinje, starši in stari starši, člani različnih društev, prostovoljci, itd. – prispevamo k družbeni blaginji; morda ne v vseh življenjskih obdobjih, a skorajda ni Zemljana, ki ne bi nekaj naredil za dobre celote. Naj gre za rojstvo in vzgojo otrok, gospodinjska dela, skrb za živali ali okolje ter še tisoče drugih opravil, ki koristijo vsem - zakaj družba tega ne bi prepoznala in nagradila.
Prav tako moramo preseči miselnost, da so najpomembnejše dobrine, kot so voda, hrana, energija, zemlja, itd., lahko popolnoma v zasebni lasti; morda v začasni uporabi, ne pa v absolutni lasti posameznika. Razmišljati moramo v okviru enega človeštva in skupnih dobrin, ki pripadajo vsem. Zato je ideja o UTD povsem upravičena in razumska.
V samem bistvu ideje univerzalnega temeljnega dohodka je pravičnejša delitev globalnih dobrin in njihova univerzalna dostopnost. UTD je ena od poti za dosego najpomembnejšega cilja, ki si ga mora danes doseči človeštvo: vsem ljudem na planetu Zemlja zagotoviti dostop do osnovnih dobrin, ki vsakomur omogočajo dostojanstvo in blaginjo.
Nenazadnje gre za človekove pravice, ki izhajajo iz Splošne deklaracije človekovih pravic, še zlasti v njenem 25. in 26. členu. Temeljne človekove »ekonomske« pravice so: pravica do hrane, primernega bivališča, socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja. Vsak človek na planetu bi moral imeti dostop do dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje teh pravic oziroma osnovnih človekovih potreb. Če ne gre drugače, moramo na politike pritisniti z množičnimi, mirnimi in vztrajnimi demonstracijami ter zahtevati izvajanje 25. člena, kot predlaga Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta.
Morda pa moramo bolj kot o UTD razmišljati o univerzalni dostopnosti dobrin, še posebej v manj razvitih regijah sveta. Če bi na primer v zelo revni lokalni skupnosti zgradili šolo in vsem otrokom omogočili, da jo brezplačno obiskujejo, ter jim omogočili vsaj enega ali dva obroka dnevno in če bi jim zagotovili še brezplačne zdravstvene storitve, bi tako rekoč že zagotovili zadovoljevanje večine njihovih osnovnih potreb. Tudi brezplačna šola in zdravstveno varstvo sta že del univerzalnega temeljnega dohodka.
Dejansko nimamo časa, da bi UTD uvajali postopoma, v obliki pilotnih projektov in preizkušanja na lokalnih ravneh; problemi sveta so preveliki! Dobre strani UTD so že potrjene. K UTD moramo nemudoma pristopiti na globalni ravni. Najprej z obsežnim novim Marshallovim načrtom, s katerim bi v nekaj kratkih mesecih odpravili obsežno lakoto in skrajno revščino. Gradnja šol, zdravstvenih ustanov, kanalizacije in kvalitetnih stanovanj, namakalnih sistemov, sistemov za razsoljevanje vode in pridobivanje zelene energije, oskrba s hrano – to so oblike pomoči, ki jo premožnejši del sveta lahko v obilju ponudi revnejšim regijam.
V dolgoročnem smislu pa moramo začeti z oblikovanjem globalnega mehanizma delitve dobrin, s katerim bomo slehernemu Zemljanu zagotovili trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Za to imamo zadostne vire, vso potrebno tehnologijo in infrastrukturo. Človeštvo zdaj lahko reši svoj ekonomski problem, kot je že pred mnogimi leti napovedal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes, kajti prestopili smo mejo, ko smo morali tekmovati za preživetje; zdaj lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin preživimo vsi. Ne samo preživimo, temveč živimo v miru in blaginji na tem prečudovitem planetu obilja.
Univerzalni temeljni dohodek je torej korak v pravo smer.
Feb 19, 2017