Danes je precej nevarno in malodane škandalozno javno govoriti o krizi kapitalizma oziroma neoliberalizma ali o njegovih temnih plateh, saj je izjemno plastičen, hiter, dinamičen, aktiven, produktiven in ponuja nekaterim ljudem neverjetne in tako rekoč čudežne možnosti za življenje, delo, razmišljanje, druženje in vse drugo, zato ni čudno, da je takega govorjenja izjemno malo, v medijih pa ga tako rekoč ni mogoče niti zaslediti, saj bi bilo res presenetljivo, če bi kdo tak način življenja, ki temelji na mladosti in ponuja večno mladost, če lahko uporabim to metaforo, problematiziral, postavljal pod vprašaj in kritiziral. Ne mislim le na splošno prepričanje tako strokovnjakov kot navadnih ljudi, da je sistem daleč najboljši od vseh sistemov, kar jih je kdaj izumil človek, in da bo trajal večno ali pa vsaj nedoločeno dolgo, kar je prav tako zelo dobro, saj so tako problematični cilji, na katere bi vendarle lahko pomislili, zelo oddaljeni, mislim bolj na pritlehne, skoraj trivialne vsakdanje zadeve, kakršno je na primer življenje različnih posameznikov v coni udobja, znotraj katere ljudje na splošno in zelo samodejno doživljajo svet kot naravno danost, sebe pa kot privilegirance, ki lahko v miru uživajo svoj vek in se veselijo vse lepše prihodnosti, rasti, napredka in blagostanja za vse, spreminjanja, novih priložnosti, drobnih presenečenj, prijaznosti in zlasti udobja, da o sreči niti ne izgubljam besed. V resnici se vam lahko pripeti, da vas vsaj začudeno ali nekoliko zabodeno in postrani gledajo, če odprete usta in začnete govoriti o krizah, dolgi depresiji, padanju kakovosti življenja, zniževanju standardov, neenakosti, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah, ekoloških katastrofah, politični infantilnosti voditeljev, odsotnosti realnih načrtov za življenje v družbah izobilja, družbeni (ne)pravičnosti, egalitarnosti in emancipaciji, vojnah, nasilju, terorizmu in vzpenjanju ekstremne desnice, strahu pred tujci, novi arabski pomladi in podobnem. Meni se to dogaja vsak dan, zato razmišljam, ker sem tako rekoč prisiljen razmišljati; ne preveč, kot mi očitajo nekateri, ampak ravno prav. In ugotavljam: čisto mogoče je, da je z menoj nekaj narobe, kajti tamle zunaj je resnično veliko znakov gospodarske rasti, ki jih mediji obešajo na veliki zvon, znamenj, ki pričajo, da ljudje vse bolj optimistično zrejo v prihodnost, hodijo v trgovine in zapravljajo denar, da raste BDP, da gre Ameriki dobro oziroma iz dneva v dan bolje, čeprav ima za predsednika Trumpa, da se Evropska unija pobira, da je vse enotnejša, trdnejša in samozavestna, da ne govorimo o Kitajski, pa o Indiji in celo Afriki. Vsepovsod so znamenja vsesplošnega, globalnega napredka, progresa, optimizma, sreče in zadovoljstva, le Rutar nekaj nori in govoriči v tri krasne, kar seveda pomeni, da ga ni treba jemati resno in da je verjetno že prestar za ta mladi svet, ki je poln moči, energije, notranje motivacije in jasnih ciljev pred seboj. Kaj je torej narobe z menoj?

Morda res obstaja kaka težava tu in tam, saj svet ni popoln, neoliberalizem pa tudi ne, toda to so le malenkosti, to so drobci, zaradi katerih se nima smisla vznemirjati, saj je tako vznemirjanje povsem neproduktivno in potemtakem odveč, pravijo v zboru. Vselej so obstajali in vselej bodo obstajali drobci, zaradi katerih se ne bo smiselno vznemirjati, saj nam to pove že zdravi razum, kar pomeni, da se nam s teorijo niti ni treba ukvarjati, še dodajajo.

Res je, da beremo iz dneva v dan o terorističnih napadih in stotinah mrtvih na vseh koncih sveta; res je, da beremo o dvigovanju cen hrane, ki prihaja iz Španije, ker so bile tam pred kratkim poplave, potem pa je padal sneg in je šlo vse narobe; res je, da se Pacifik segreva in da je bila 12. februarja letos njegova temperatura ponekod za 19.2°C višja od povprečne temperature iz obdobja 1981 – 2011; res je, da se že soočamo z naslednjimi oziroma novimi učinki pojava El Niño, ki nikakor niso prijetni oziroma blagodejni; res je, da so napovedi znanstvenikov za leto 2017 take, da upravičeno domnevamo, da bodo temperature zelo visoke ali nadpovprečne; res je, da se bo segrevala zlasti Arktika, ki se že sicer segreva bistveno hitreje kakor preostanek sveta; res je, da se zmanjšuje globalna količina ledu, da se vse manj sončnih žarkov odbija nazaj v vesolje in da se voda tam doli segreva, ker jih posrka vase; res je, da se lahko velikanske količine metana, ki so še varno shranjene v sedimentih pod Arktičnim oceanom, kadarkoli sprostijo v ozračje in povzročijo resne težave; res je, da lahko vse skupaj potegne za seboj množično izumiranje rastlinskih in živalskih vrst; res je, da govorijo resni znanstveniki tudi o izumiranju človeštva; res je, da  živi svet paradoksno življenje peščice bogatih in množice ekstremno revnih ljudi; res je, da strokovnjaki napovedujejo povečevanje oziroma stopnjevanje mednarodnih napetosti; res je, da se lahko v kratkem času zgodi popoln zaton demokracije in se vzpnejo nove oblike totalitarizmov; res je, da lahko vsak dan na televiziji gledamo oddaje tipa oglasi-oglasi-oglasi-smrt-novice-vojne-oglasi-korupcija-propaganda-ekološke katastrofe-oglasi-oglasi-oglasi-oglasi; res je, da nam nenehno govorijo o represiji, neumnostih in pohlepu; res je, da so profiti in igre kako-že-skriti-denar-pred-davkarijo sestavni del infrastrukture vsakdanjega življenja; res je, da denar ni najpomembnejša stvar na svetu, pa se vendar zdi, da ga vsi, ki imajo dostop do njega, grabijo z največjimi žlicami, kot da bo jutri konec sveta; res je, da temelji ljubezen do denarja na veri in zaupanju v natančno določen tip družbenih odnosov, v katerem so zlasti delavci povsem izkoriščeni; res je, da je lahko denarja neskončno veliko in da je v kapitalizmu brezmejno privlačen; res je, da so morala, vera, oblast, čustva in inteligenca sestavni del logike same neoliberalne ekonomije, da je tako neizmerno privlačna; res je, da so trgi produktivni tako na področju socialnega in družbenega življenja kot na področju političnega in zasebnega življenja ljudi, ki je zato vse bolj podrejeno logiki kapitala; res je, da ima vse ceno in da je za denar mogoče dobiti vse razen ljubezni, resnice in etike; res pa je tudi, da je vesolje zelo očitno hologram.

Sicer je pa vse v najlepšem redu. No, kakšna malenkost se kajpak najde, ampak to nepomembno dejstvo smo dodobra obdelali že uvodoma.

Nekoliko nenavadno je le dejstvo, da hodi na moja predavanja vse več ljudi. Hm. Da ni tudi z njimi kaj narobe?