Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Najprej zahvala poslanski skupini NSi, posebej Mateju Toninu in Cvetu Uršiču, ki so odigrali ključno vlogo in dejansko zakon vložili v proceduralno obravnavo. Zahvala gre tudi vsem parlamentarnim skupinam, ki so zakon složno podprle.

Resnici na ljubo je vse skupaj trajalo predolgo, da bi danes lahko bili evforični, saj obljube o sprejetju zakona poslušamo že od leta 2006. 2010 se je zakon pisal na MDDSZ pa je zadeva ostala v predalu. Leta 2012 smo ga preko inštituta ljudske iniciative, s 7000 zbranimi odpisi, vložili v parlamentarno proceduro, a je bil zavrnjen. Ob takratni zavrnitvi smo dobili obljubo, da bo zakon do konca leta sprejet. Bilo je še kar nekaj praznih obljub; glede na menjave vlad so se vrstili tudi vedno novi mejniki. A vedno je bilo kaj bolj pomembnega na dnevnem redu, da smo vsakič izviseli. Vsakič hladen tuš in potem zbrati se ter vstati in vztrajati še naprej. Zadnja v vrsti je bila obljuba koalicije, ki je so jo zrekli ob Mednarodnem dnevu hendikepiranih 3. decembra 2015, a so jo takoj po novem letu pozabili. Še več, celo pripravljen je bil načrt, da bi bil Zakon o osebni asistenci kar v sistemu dolgotrajne oskrbe. Čista norost!

Resorno ministrstvo MDDSZ pa se je tukaj obnašalo kot da gre za gnila jajca in ne za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Končno pa smo tudi invalidske organizacije uspele sprejeti konsenz in na prvo mesto postavile potencialne upravičence, ki jim bo zakon spremenil življenje.

A nekaj manj kot dve leti je še pred nami, preden bo zakon ugledal luč sveta. Takrat bo za mnoge posijalo svobodno sonce. Naša zbranost pa je še vedno potrebna, saj se bodo zdaj pisali vsi podzakonski akti; in hudič se skriva v podrobnostih.

Sedaj pa moramo delati tudi na deinstitucionalizaciji, da bodo vsi s pravico do osebne asistence, dejansko tudi lahko zapustili institucije, kjer so bili nameščeni ter zaživeli neodvisno v svojih stanovanjih. V upanju, da se bo vsaj tega projekta resorno ministrstvo lotilo z večjo odločnostjo in resnostjo; denarja ne manjka v perspektivi ESS 2014-2020, a smo že leta 2017 pa še nič za pokazati.

Že sedaj pa priporočamo vsem upravičencem, da se začnejo pripravljati na novo življenje!

                                                             Predsednica YHD

                                                             Elena Pečarič