Kako poteka manipulacija, kaj pomeni manipulirati z ljudmi? Kaj naredite, če ste elita, da bi bili delavci mirni in navidezno spravljeni s svetom, da se ne bi vznemirjali in šli na ulice, da se ne bi organizirali in vzeli zadev v svoje roke, da ne bi postali komunisti? Preprosto. Da bi razumeli logiko manipulacije, je nadvse poučno primerjati vizije Slovencev in ameriške administracije, iz primerjave se res lahko veliko naučimo, poleg tega pa je vredno dodati še tokratno Cerarjevo modrovanje o digitalizaciji s človeškim obrazom, o čemer je govoril te dni bogatim arabskim šejkom in drugim pripadnikom elite, ki sicer s trdo roko obvladujejo delavce, zlasti migrante, ki nimajo tako rekoč nobenih pravic, ko gradijo zanje čudežno bogate nebotičnike in vse drugo, kamor sami ne bodo nikoli vstopili, ker je vse, kar so zgradili s svojimi rokami, zanje preprosto predrago. In za začetek naj navedem en sam objektivni podatek, da ne bo vse skupaj preveč posladkano in pravljično. Leta 2012 so tako imenovane države v razvoju dobile 1300 milijard dolarjev investicij od zunaj. Če bi se zadržali pri tej številki, in številni se zadržijo, ker jim je številka všeč, bi prek medijev vsak dan veselo sporočali ljudem, kako prijazni tuji kapital priteka v dežele v razvoju, ki hitro rastejo in se razvijajo in njihovi prebivalci postajajo srečni, ker je kapital tako dober, da dere k njim kot veletok in jim pomaga razvijati se. Če pa smo elementarno pošteni, vztrajamo do konca in se potrudimo priti do druge številke, ki je tale: istega leta je iz istih držav v razvoju odteklo 3300 milijard dolarjev. Naravoslovne metafore so torej jasne: nekaj je priteklo, veliko več je odteklo. In če razširimo obzorje tja do leta 1980, ugotovimo tole: od tistega leta do zdaj je globalni jug postal revnejši za 16300 milijard dolarjev (cit. po Roberts). Pa še tole: države v razvoju so od leta 1980 neposredno nakazale bogatim bankam v New Yorku in Londonu samo za obresti 4200 milijard dolarjev. V tem času so kajpak dobile od bogatašev tudi nekaj drobtinic pomoči (prav tam), o katerih sicer poročajo na televiziji, da bi ljudje verjeli v njihovo filantropijo.

Koliko bolnišnic, šol in cest je mogoče zgraditi za 4200 milijard dolarjev?

Kruta kapitalistična realnost je precej preprosta, kot sem že večkrat zapisal, sklicujoč se na Marxa: kdor ima, ima vsak dan več, kdor ima malo, ima vsak dan manj. In jutri ne bo čisto nič drugače, pa če gremo vsi prižigat svečke na Brezje in molimo, da bi postal kapitalizem prijazen in da bi si nadel človeški obraz.

Saj ga že ima! Izkoriščanje ljudi je namreč klinčevo človeško! Ni prijazno, seveda, je pa eminentno človeško. K obljubljeni primerjavi.

Ne le v Sloveniji, tudi drugje po svetu delajo vizije. Do leta 2050, ko bodo vsi Slovenci srečni, pa za naslednjih deset let, dvajset let … Američani so v svoji tokratni viziji najprej ugotovili tole: kapitalistični svet je danes nevarnejši, kot je bil kadarkoli, in obenem ponuja več priložnosti kot kadarkoli. Številni ljudje zato niso več revni, tehnološki napredek je skoraj čudežen, zlasti elita se koplje v denarju in blagostanju. Če bi se tukaj ustavili, bi lahko naivno verjeli, da bodo Slovenci, pa ne le oni, res do leta 2050 postopoma vse srečnejši. Preprosto bi odšteli nevarnosti in seveda dobili čisto srečo, ki naravno sledi delovanju kapitalizma.

Ameriška vizija pa ni naivna, kot je naivna slovenska, zato lahko v njej beremo tudi o temeljni zamisli, iz katere izhaja vse drugo. Zamisel je tale: najmočnejši akterji prihodnosti (ti prav gotovo niso delavci, op. cit.) se bodo naslanjali na mreže, medsebojne odnose in informacije, da bodo sodelovali in tekmovali med seboj (prav tam). Pri tem jih bodo vodili temeljni principi kapitalizma, ki so profitabilnost, kopičenje kapitala in zniževanje stroškov, kamor sodijo tudi delavci.

Ali ni nenavadno, da o kapitalizmu s prijaznim in človeškim obrazom največkrat ne govorijo delavci, temveč govorijo o njem predvsem pripadniki elite in srednjega družbenega razreda? Seveda ni naključje, da vedno znova govorijo o njem. Pokazal bom, zakaj je tako. To bom storil na zelo preprost in učinkovit način: s psihoanalitično teorijo fantazme ali imaginarnih scenarijev.

Teorija nam pomaga misliti, zakaj so predvsem pripadniki elite v ZDA, malo manj pa v Sloveniji, zaskrbljeni. Skrbi jih arabska pomlad (da se ne bi ponovila), skrbi jih dolga depresija, skrbijo jih migranti in begunci, skrbi pa jih tudi razvijanje politik, ki so očitno in nedvoumno usmerjene proti obstoječim in prevladujočim politikam. Zopet je primer Trump, sledijo pa mu še drugi.

Čemu skrbi, če je kapitalizem tako zelo uspešen in ga čaka lepa prihodnost, v kateri bodo ljudje srečni? Od kod nenadoma potreba po lepih željah, da bi bil kapitalizem prijazen in da bi imel človeški obraz, karkoli že to pomeni, če pa je že ves čas človeški?

Prav zato, ker ni tako zelo trden in uspešen, kot je videti skozi imaginarna očala sreče, gospodarske rasti, blagostanja in vsega drugega.

Normalno bi bilo, da bi bili zaskrbljeni delavci, ki garajo za majhen denar ter prenašajo krize, muhavosti samega sistema in njegovo izkoriščanje, ni pa normalno, da so zaskrbljeni predstavniki lite. Ali pa vendarle ni čisto tako.

Ameriška vizija je zato jasna in odkrita: v naslednjih letih se bodo povečevale napetosti med državami, pa tudi znotraj njih.

Verjetno je, da bo v določenem trenutku skrb zamenjalo empirično nasilje, kajti nekdo bo hotel vnovič vzpostavljati red in mir, kot se reče.

Namesto lepih želja, da bi bil kapitalizem prijazen, se bodo tako uveljavljale ideje, da je treba grozeči nered omejiti z vsemi sredstvi. Lepe želje pač ne bodo dovolj, pa če bodo še tako prijazne.

Imaginarne scenarije podpira nezavedna želja, zato bo videti, da je svet ogrožen in da ga je treba reševati pred nepridipravi, ki bi ga radi spravili iz tira; na primer pred teroristi. Ne bo pa videti, da ga spravlja iz tira sam kapitalizem.

Bogati in močni, kar ZDA prav gotovo so, bodo zato skušali reševati svet, da bi rešili zlasti lastne fantazme o njem.

Napoved onkraj imaginarijev ali fantazem pa je kristalno jasna: upočasnjena globalna gospodarska rast bo prispevala k naraščajočim nacionalizmom, to pa bo prispevalo k novim napetostim med državami. In nikakor ne smemo pozabiti na dramatične podnebne spremembe, zaradi katerih bodo stroški vse višji, hrana pa vse dražja, če pomanjkanja čiste pitne vode niti ne omenjam.

In ko ljudje ne bodo imeli dovolj za v želodec, ideje o sreči, digitalizaciji in prijaznem kapitalizmu ne bodo vredne niti toliko kot pol kozarca tople vode.

Pod lepimi pravljicami, prijaznimi željami pripadnikov elit, modrovanju o prijaznem kapitalizmu s človeškim obrazom je tako kruta resničnost in ljudje vsaj nezavedno vedo zanjo. Svoje bodo kajpak prispevali še roboti in pametne naprave, ki bodo zamenjali veliko delavcev, da bodo lahko samo odšli domov in gledali v zrak.

Ali pa bodo tudi sami končno odvrgli maske, postavili fantazme pod vprašaj in storili še kaj drugega.