Heglova dialektika razmerij med gospodarji in hlapci je prav gotovo izjemni spoznavni podvig, obenem pa je tudi zelo primerno teoretsko orodje za dekonstrukcijo življenja, ki smo ga prisiljeni živeti v neoliberalnem svetu; na vse nas vselej že delujejo sile kapitalizma kot družbenega življenja, zato smo siljeni in ne moremo delati, kar bi hoteli, češ da smo svobodni, čeprav si morda tega kdaj želimo. Hegel je tako natančno pokazal, zakaj gospodar potrebuje hlapce, saj ne more biti gospodar brez njihove potrditve, da je gospodar, medtem ko hlapci delajo na sebi, da bi postali orodje, ki ga potrebuje gospodar, da bi bil še naprej to, kar je in kar hoče biti. Ne smemo pozabiti, da je tudi gospodar pripravljen narediti vse, kar je treba, da bi pridobil hlapce in njihovo potrjevanje, zato gara. Hegel je še enkrat zelo jasen: težko delo čaka tako enega (gospodarja) kot drugega (hlapci). Vsi zato spontano delajo na sebi, kot se reče, pri tem pa se sklicujejo tudi na moralo, etiko, vrednote in najvišje standarde življenja, ki pa jih ne morejo doseči, saj je etika pogoj za dekonstrukcijo razmerij moči, ne pa orodje za njihovo utrjevanje. Paradoks gospostva zato je, da so gospodarji oziroma voditelji, kar je verjetno primernejši izraz zlasti za nežne duše, obenem močni (powerfull) in nemočni (powerless), kot pravi Nancy Harding v razpravi z naslovom Reading leadership through Hegel's master/slave dialectic: Towards a theory of the powerlessness of the powerful, ki je bil priobčen v reviji Leadership (2014, št. 4, str. 391 – 411). Problem je, da hlapci napačno domnevajo, da je gospodar človek z močno voljo, znanjem in s kompetencami, da jih vodi v svetlo prihodnost, ta pa je zapeljan, kot pravi avtorica, z erotiko oblasti (erotics of power). Posledice so lahko tudi katastrofalne za vse udeležence.

Gospodarji morajo torej garati in delati na sebi, enako pa velja tudi za hlapce; v vsakem obdobju že delajo na sebi, zato psihologi vselej pridejo prepozno s svojimi predlogi osebnostne rasti in samoaktualizacije. Pa vendar nimamo razlogov za optimizem, ker garajo za napačne cilje.

Zygmunt Bauman je v zadnjem govoru, ki ga je imel malo pred smrtjo, pesimistično in realistično poudaril, da na žalost vse več ljudi na različnih koncih sveta želi močnega voditelja z močno voljo, ambicijami, s pogumom in z jasnim sporočanjem ljudem, naj mu predajo odgovornost, češ da bo poskrbel za njihovo prihodnost. Videti je, da nekateri ljudje prav želijo gospodarja z močno voljo nad seboj, da jih popelje v svetlo prihodnost, in da je imel Hegel povsem prav, ko je opozarjal na nemoč gospodarjev.

Strinjam se z Baumanom, da je Donald Trump natanko tak človek. A nikakor ni edini, ki hoče isto. Prav tako je tamle zunaj veliko ljudi, ki verjamejo, da je pravi odgovor na zagate kapitalističnega življenja v 21. stoletju natanko – moč. In prav v razmerjih do moči je pomembno tole nadvse preprosto spoznanje: številni begunci iz Sirije in drugih držav, ki prihajajo v Evropo, niso reveži, saj so bili še do včeraj pripadniki srednjega družbenega razreda, dobro izobraženi, ponosni na svoje dosežke v življenju, kot poudarja Bauman, premožni in varni v skupnostih, v katerih so živeli. Tostran pravljic o srečnih Slovencih je zato otipljiva možnost, da postane že tako razsut svet še bolj razsut prav zaradi močnih voditeljev in ljudi, ki jih želijo in s tem podpirajo.

Številni ljudje v Evropi in drugod po svetu živijo v neprekinjenem strahu zaradi možnosti, da izgubijo službo, družbeni položaj in status, v strahu za blagostanje, ki ga morda uživajo, za premoženje in denar. Ni namreč res, da živijo optimistična življenja z jasnimi in zlasti varnimi vizijami bodočnosti, za katere skrbijo voditelji z močno voljo. Pod nogami nimajo trdnih tal, ampah hodijo po svetu, kot bi hodili po lokvanjevih listih, ki plavajo na vodi, kar pomeni, da se morajo premikati hitro in da ne smejo biti dolgo časa na istem kraju, ker lahko preprosto utonejo.

Begunci, nadaljuje Bauman, utelešajo vse naše strahove, vse tesnobe, vse napetosti, ves stres, pod katerim živimo. Strinjam se z njim in dodajam: ljudje od daleč, ki prihajajo k nam, niso le tujci, ker so pač od daleč in živijo v drugačnih kulturah, kot so naše, temveč so radikalno drugi v strogem pomenu besede, ki je tale: drugi so zaradi našega strahu tako grozljivi, ko se pojavijo pred nami, da jim lahko prepoznamo le kot nekaj, česar ni mogoče prepoznati in razumeti, saj zastopajo samo brezno eksistence ali void – samo grozljivost torej.

Je to prava priložnost za čustveno inteligenco, empatijo in sočutje?

Elita se torej kljub lastni nemoči ponuja ljudem kot nosilka zadnjih in najboljših odgovorov na vse večjo negotovost sveta. Ljudje naj bi ji zato nujno verjeli, kajti alternativa je ena sama – totalni razpad sveta. Po eni strani zato celo moramo pritegniti tem, ki poudarjajo pomen varnosti, kajti ljudje jo nujno potrebujejo, toda po drugi strani je civilizacijski dosežek svoboda posameznika, kot poudarja Bauman, ki je ne bi smeli omejevati, saj bi to pomenilo civilizacijski zdrs. Varnost je nujna, toda empirično se povečuje negotovost; prav tako je nujna svoboda, ki pa ne pomeni svobodnega izbiranja med vnaprej izbranimi možnostmi, ki jih je v kapitalizmu kot listja in trave. Nihče nas ne more prepričati, da je varnost naših življenj velika, in prav tako nihče ne more dokazati, da je svoboda izsiljenih izbir sploh svoboda. Je potemtakem res, da živimo v svetu svobode, varnosti in rasti, kar naj bi vodilo naravnost k postopni sreči vseh Slovencev?

Ne, vse bolj živimo v svetu negotovosti, nevarnosti in terorizma, česar ni mogoče prenašati neskončno dolgo.

Elita v resnici ne ve, kam plujemo in kdo ima v rokah krmilo. Ne obstaja človek, ki bi povedal, kako obračati krmilo, da se ladja ne bo zaletela v ledeno goro.

V resnici se lahko rešimo le skupaj. 

Nove vizije so zato nujno komunistične, skupnostne, če hočete.

Paradoks pa je, da ljudje ustvarjajo, ne le v kibernetičnih prostorih, temveč tudi v empiričnem svetu, prostore, v katerih se vsaj za silo počutijo varne. Bauman jih imenuje comfort zones. V takih okoljih so pripravljeni narediti vse, da v njih tudi ostanejo.