Dandanašnji in pri nas književnost večinoma služi predvsem povzročanju zgage. Kot trni se zasaja v pete učencem in dijakom, da ne morejo pohajati naokoli in početi neumnosti, temveč morajo z nogami v zraku kot bolniki ždeti in brati. Učiteljev, ki se prebijajo skozi njihova nečitljiva in neberljiva dognanja, do katerih so se dokopali ob branju, ne peče samo grlo, temveč tudi oči in srce (če ga imajo).

A trpljenje enih in drugih ni nič v primerjavi s trpljenjem pisateljev. Oni trpijo, ko pišejo: vsako besedo si tako rekoč izrežejo iz živega tkiva. A ne povsem, kajti ko te besede kasneje ustno mrcvarijo pred občinstvom na kakšnem literarnem večeru, mora v njih brbotati kri, da to prežvekovanje boli. Boli seveda tudi vseh pet poslušalcev … In vseh petdeset bralcev, ki se odločijo knjigo (pre)brati …

A tudi pisatelji so vajenci v mukah, ki jih povzroča književnost. Glasbeniki trpijo tisočkratno. Najprej jih je pri živem telesu ubila neuslišana ljubezen. Ko jo popisujejo, se poslužujejo enakega postopka kot pisatelji. Namesto enega ali dveh literarnih večerov pa svoje rane na koncertih vse življenje vlačijo po zobeh. Poslušalci ne trpijo samo od poslušanja; skupaj z glasbeniki vlačijo po zobeh njihove rane in z njimi odpirajo svoje …

Obstaja tudi vrsta glasbenikov, ki naroda ne trpinčijo, ampak so po lastnih besedah narodno zabavni. Na tem mestu javno objavljam hipotezo, da so narodnozabavni izvajalci morda dokaz za reinkarnacijo. Povsem možno je namreč, da gre za ljudi, ki so bili v prejšnjem življenju pisatelji ali glasbeniki iz prejšnjega odstavka. Neskončno trpljenje in (samo)trpinčenje jim nista uničila zgolj telesa, ampak sta jim scvrla tudi dušo. Ta je zdaj – v novem telesu – povsem nedojemljiva tako za lastno kot za okoliško trpljenje: ne vidi ga v svojem odraščanju in življenju, ne vidi ga pri partnerjih, otrocih, sosedih in tujcih, ne vidi ga v družbenih razmerah. Nezamisljive so ji tudi muke ljudi z nescvrto dušo, ki so izpostavljeni njenim pesniškim umotvorom o neskaljivih lepotah doma, družine, domovine in gostilne. Za piko na i ta besedila obdajo z nenadkriljivimi, srh vzbujajočimi aranžmaji, z izvedbo pa zlomijo tudi korenine, ob katerih bi si Gestapo polomil zobe … Vendar imajo neverjetno dosti poslušalcev, ki (po zunanjih znakih sodeč) v tej nepopisni grozi zares uživajo. Pri tem občinstvu gre morda za ponovna rojstva ljudi, ki so si v prejšnjih življenjih iznakazili duše v nepredstavljivem trpljenju ali pa so jih prodali hudiču in so zdaj brez njih …

Preostanejo nam še dramatiki. A je lahko njihov prispevek še bolj grozen? Lahko. Njihovi izdelki združujejo vse zgoraj naštete mučitelje in muke ter jim dodajo še igralce kot posrednike. Ti reveži si morajo iz duš počasi in z občutkom trgati cele kosme bolesti, ki sploh ni njihova. In to morajo več mesecev ponavljati večkrat na dan, medtem ko obiskovalci zavzeto ugotavljajo, kdo vse je prišel, s kom, kje sedijo in kako so oblečeni.

Tudi gledališče ima svoj reinkarnacijski oddelek. Doslej še ni bila narejena strokovna raziskava o tem, ali zbrano sledenje 'resni' odrski uprizoritvi, kjer je dosti plazenja po tleh, povzroči več stresa kot 'zabavanje' med (sedečim) ogledom kakšne stoječe veseloigre. Izsledki bi bili zanimivi, če bi obojemu izpostavili naključne ljudi z ulice. A količino stresa bi morali meriti tudi tistim, ki so predčasno ušli iz dvorane. Če bi jo merili le trpélcem, ki bi si ta ali oni mukotvor ogledali do konca, bi bila raven stresa pri obojih morda Ø. Ne 'globokega' ne plitkega gledališča ni mogoče prebaviti, če ima človek dušo pri sebi – torej je povsem možno, da so obsedeči gledalci povsem brezčutni. A ni grozno, če človek trpi, misli pa, da mu je lepo? …

Delež brezčutnih ljudi zna biti kar velik. Oni so razlog, da je »književnost« tolikim ljudem sopomenka za »čisto grozo«. Književnost ni vedro biserov, vrženo svinjam, ampak je skrinja zakladov, ki so jo svinje spremenile v pomije in postregle ljudem …

Sreča je, da ni vsepovsod tako, nesreča pa, da pri nas je. Naš svinjski učni sistem je prava anti-alkimistična tovarna za pretvarjanje leposlovnih biserov v pomije. Morda ga pa le podcenjujem, in ima v resnici visok zenovski cilj – vsakega posameznega šolarja neopazno navesti, da izumi lasten postopek branja brez branja in pisanja brez pisanja.

V takšnih okoliščinah ga. Književnost res težko najde smisel življenja. Njena življenjska pot se začne v inkubatorju, imenovanem knjigarna. Pogosto se žalostno konča nekaj mesecev kasneje v skupinskem grobu – razrezu. Če ne, je njena usoda cesta: prodaja se po vogalih, pri blagajnah supermarketov in na bencinskih črpalkah. Dvakrat letno jo najamejo za sezonska dela: decembra, če je poceni in lepa, poleti pa, če je poceni in lahka. Sama ima še največ dela z uradniškimi postopki in čakanjem v vrsti na zavodu za zaposlovanje (v knjižnici). Če proda dušo hudiču in se zaposli kot obvezno čtivo za domače branje, ji sicer pade sekira v med. A med padcem razčesne toliko otroških glav in povzroči takšen odpor, da bi bilo bolje, če bi se pustila živa zažgati. Sicer pa je vseeno, kaj počne. Tako ali drugače slejkoprej pristane v domu za invalide in starce – starinarni – in konča v razrezu.

Predtem včasih preloži brisanje prahu na policah … Včasih preloži pospravljanje po rojstnodnevnih zabavah … Včasih ukrade čas za učenje in delo … Včasih ukrade čas za Facebook in televizijo … Včasih v življenje prinese dodatno, včasih pa edino luč … In če ji uspe karkoli od tega, se je splačalo …