Kakšen je svet, v katerem živimo in v katerem bodo Slovenci postopoma vse srečnejši, kot pravijo v svoji viziji? To je svet, v katerem vlada ena sama vizija prihodnosti, ki bi jo morda lahko imenoval liquid in se še enkrat spomnil izjemnega nedavno preminulega filozofa in sociologa Zygmunta Baumana. Vizija je kajpak kapitalistična in je vizija kapitala. Ni vizija ljudi, čeprav jo zastopajo in imajo za svojo. Vizija pomeni neskončno nadaljevanje in kopičenje istega, tega, kar je Bauman navezoval na posebno držo, ki ponazarja današnje odnose med ljudmi in elito: dajte nam oblast, mi pa bomo prevzeli odgovornost za vašo prihodnost. Ki bo kajpak vse lepša, bi dodal. Vizija v resnici izhaja iz kapitala in se vrača k njemu. Neguje ga, skrbi zanj, ljudem pa obljublja, da bo nekaj drobtinic padlo tudi v njihova usta. Nadaljevanje istega zato pomeni ohranjanje razlik med ljudmi, zlasti pa pomeni, da ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala in trgov, vsega tega ne bodo nenadoma čudežno dobili. Resnica kapitala je namreč njegovo kopičenje in koncentriranje v rokah teh, ki ga že imajo. Svet, kakršnega poznamo, bo zato vse bolj nasilen. Razmišljanje o novem fašizmu ni povsem izvito iz trte.

Ljudje so od nekdaj povezovali resnico s svetlobo. Z njo je povezano razsvetljenstvo. Kopičenje kapitala ne prispeva k razsvetljenstvu – prispeva zgolj h kopičenju. Ne prispeva k ustvarjanju novega, saj nima nobenega nasprotnika, zato ne obstaja spor ali konflikt, ki bi omogočil kaj novega. Tega je treba šele ustvariti – z novimi komunističnimi vizijami.

Kritika ni dovolj, pravi Badiou. Kritična misel ne zadošča. Kapitalizem je tak, da zlahka prenese vsako kritično misel. Potrebna je afirmacija, potrebno je potrjevanje novega. Vse se tako začne z razliko, z ustvarjanjem in zastopanjem razlike.

Je človek, ki zastopa razliko in jo ustvarja, srečen? Ni nujno, pomembno pa je, da se lahko mirno postavi pred zraclo, si pogleda v oči in si reče, da je njegovo delovanje na ravni etičnega. Kdor je etičen, je nad tem, kar pomeni zamisel o sreči. Buda na primer nikoli ni govoril, da bi moral postati človek srečen, in sreča nima nobene resne zveze z nirvano.

Kapitalistična vizija ne zajema ideje o paradižu, saj ji zadošča zamisel o purgatoriju, od koder ljudje počasi napredujejo v raj, še pred tem pa se očistijo. Taka je vizija, taka je obljuba in številni ljudje ji verjamejo. A nikakor ji ne verjamejo čisto vsi.

Niti najmočnejše vlade, poudarja Bauman, največkrat ne morejo izpolniti svojih obljub, ker se preprosto prešibke. V tem bi morali prepoznati problem.

Živimo v svetu brez solidnih, trdnih struktur, ker se vse nenehno in z veliko hitrostjo spreminja. Bauman ima zato še enkrat prav, ko govori o liquid fear. Ob tem pride do polnega izraza še neko drugo spoznanje.

Vsako oblastno delovanje potrebuje režime resnice, kot jih imenuje Michel Foucault. Njegovo osupljivo spoznanje nas navdihuje, kajti redko naletimo na ljudi, ki razumejo, zakaj je delovanje oblasti nujno neposredno prepleteno z resnico, z vednostjo in z znanjem. In ko politiki, dušebrižniki in apologeti nagovarjajo ljudi v svetu brez trdnih struktur, naj resno jemljejo vrednote, naj bodo krepostni, pogumni, odločni in naj uresničujejo sanje, da bodo na primer do leta 2050 ustvarili pogoje za lastno srečo, vselej simptomatično prezrejo resnico, resnicoljubnost in človekovo potrebo po resnici. Natanko v tem smislu skrbijo za režime resnice, kar pomeni, da se nič zares ne spremeni, negotovost pa je vse večja. Zveni paradoksno in tudi je paradoksno, a prav zato potrebujemo kritično misel, da ne postanemo apologeti še sami.

Brez kritične misli ni novih vizij.

Človek, ki ga resnično zanima resnica, ne le navidezno in površinsko, ima tudi posebno izkušnjo. Foucault v svojih predavanjih o režimih resnice pravi tole: resnica ne potrebuje nobenega režima. Vsak režim resnice zato že manipulira z njo, jo že pači in spreminja v dokso, zato so mogoče ideološke prakse, ki ne pomenijo lažne zavesti, temveč pomenijo natanko zavest o resnici, le da je ta popačena in deformirana. Ni povsem napačna in zgrešena, saj bi jo ljudje zlahka spregledali, če bi bila taka, temveč je popačena tako, da jo je težko spregledati.  

Resnica onkraj ideoloških praks sama določa režime in ne potrebuje strokovnjakov, da to počnejo v njenem imenu. V tem je jedro posebne izkušnje, o kateri govorim. Foucault poudarja: resnica me vselej že zavezuje, me že sili, da se ji podrejam, da se odpovedujem lastnim narcističnim identifikacijam, da sem ji zvest, da vztrajam, da ne popuščam. V tem ni nikakršne svobode. Človek, zavezan resnici, nikakor ne more delati, kar bi hotel. V radikalnem smislu sploh ne obstaja na pozitivističen način, zato ga imenujemo subjekt, podložnik.

Človek se kot subjekt rade volje podreja resnici in ji ostaja zvest. Ne odstopa in plačuje ceno za tako držo. Resnici se podreja, ker je resnica, in podreja se ji natanko tako dolgo, dokler je resnica. Podreja se prav zato, ker je resnica, ker hoče resnico, ker jo išče. Drugo ime za tako držo je resnicoljubnost.

O režimih resnice torej govorimo le takrat, ko je v igri še nekaj drugega. Zastopniki takih režimov zgolj ustvarjajo vtis, da jih zanima resnica, v resnici pa jih zanima nekaj drugega – oblast. Do resnice nimajo nobenega drugega odnosa kot brezbrižnost, čeprav se navidezno ves čas ukvarjajo z njo.

Resnici sem namreč kot subjekt predan, prepuščam se ji, zvest sem ji, zato ne morem biti brezbrižen do nje. Mislim na posebno izkušnjo in na posebno držo v odnosu do resnice. Resnica zato nikoli ni zgolj čista resnica, objektivna resnica o svetu in v njem, temveč jo vselej spremlja drža človeka kot subjekta. Brez take drže preprosto ni mogoča.

Iz zapisanega sledi sklep: resnica ne more biti razvidna sama po sebi, ne more slediti logičnim operacijam, dokazom in eksperimentalnemu preverjanju. Ne sledi niti znanju, niti vednosti, niti informacijam, niti evidencam, podatkom in vsemu drugemu. Resnica je preprosto iz drugega sveta.

Ker je nekaj resnica, jo torej sprejemam. Foucault pa dodaja.

Resnice ne določa logika. Ko reče Jezus, da je pot, resnica in življenje, reče, da je razlika.

Razlike med psihoanalizo in krščanskimi režimi resnice pa so tele: resnica duše je izraz, ki ga psihoanaliza ne pozna; dostop do resnice ni dostop do nečesa, kar že obstaja globoko v človeku, temveč je odpiranje odprtemu; psihoanaliza zato ne pozna dokse; resnica se bo manifestirala, vendar ne pod pogoji, ki jih predlaga duša; človek ne more artikulirati resnice sebe in ne obstaja postopek ali precedura, ki bi to kdaj omogočila.   

Jaz sem razlika. Zaradi mene kapitalistični svet ni absolutno sklenjen in ni brez notranje razpoke, zaradi katere so možne nove vizije sveta. Razlike ni mogoče spremeniti v nič drugega.