Podatki znanstvenikov so kristalno jasni, objektivni in vanje preprosto ni mogoče dvomiti, tudi če se potrudiš: ta hip je na severnem tečaju temperatura za 30 stopinj Celzija višja, kot bi morala biti. Kako to vemo? Preprosto: vzameš termometer, ki je precej zanesljiva naprava za merjenje temperature, ga pustiš nekaj časa na zraku in odčitaš. Ugotoviš tole: namesto minus 30°C je temperatura okoli ničle. In napovedi taistih znanstvenikov, ki znajo meriti temperature, praviloma so to visoko izobraženi fiziki, so strašljive. Trump pa nič. Kot da se njega to ne tiče. In kako je v provinci? Medtem ko znanstveniki neutrudno opozarjajo na prihajajoče katastrofe epskih razsežnosti zaradi podnebnih sprememb, ljudje v Sloveniji rajajo, se držijo za roke in pojejo. V provinci so tako pravkar ugotovili, da bodo do leta 2050 postopoma vsi Slovenci – srečni ljudje. Tako pravi najnovejša vizija, ki jo je spisalo nekaj izbranih Slovencev. Saj je lepa pravljica, vendar je zgolj to. In od pravljic na žalost ni mogoče živeti. Je pa mogoče od njih umreti.

Prek medijev pa nam skušajo te dni prodati še eno pravljico: da je spor med predsednikom parlamenta in predsednikom vlade le spor med dvema moškima, ki bosta prej ali slej našla dovolj časa, notranje volje in moči, da ga bosta zgladila na civiliziran način in potem bo vse po starem, kot da se ni zgodilo čisto nič, kot da je vse v najlepšem redu. Ker nismo neumni in zarukani, razmišljamo. Prvič. Predsednika nista le dva moška že po definiciji, saj sta simbolni funkciji, ki ju daleč presegata in sta pomembni za vso Slovenija, ne le za njiju. Drugič. Njun spor niti slučajno ne more biti spor med dvema človeka, saj je spor znotraj samega sveta, kot bom obširneje razložil v nadaljevanju. Iz njunega spora se zato naučimo veliko več, kot se zdi na prvi pogled, ko morda vnovič naivno verjamemo, da se pač dva gospoda ne strinjate okoli nečesa. Če bi se res dva moška ne strinjala okoli nečesa, zakaj sploh govoriti o takem sporu? Na tem svetu se vsako sekundo nekje dva moška ne strinjata o nečem, pa o tem razen njiju ne govori prav nihče.

V današnjem svetu poznamo enega samega pravega gospodarja sveta, ki je – neoliberalni globalni kapitalizem. V njem vladajo elite, srednji razred pa se vse bolj neznansko boji nečesa. Elita se ne boji, ker je preprosto premočna, ljudje z dna družbene lestvice pa se prav tako ne bojijo, saj nimajo ničesar, kar bi lahko izgubili – izgubijo lahko le okove, kot bi rekel Marx.

Srednji družbeni razred se boji onih z dna, boji se, da jim bodo valovi beguncev in tokovi migrantov in poplave vseh drugih ljudi kot naravni procesi odvzeli – privilegije. In v nekem smislu je njihov strah celo upravičen.

Obstaja velika frustracija, obstaja velik strah pred naravnimi katastrofami.

In medtem ko je pri nas en gospod za zakon o tujcih, ki naj bi zajezil naravne pojave, pa jih v resnici ne bo, ker jih preprosto ne more, je drugi za nekaj povsem drugega, to pa je tudi veliko bolje.

Ljudje z družbenega dna namreč zastavljajo srednjemu razredu in eliti čisto preprosto vprašanje, ki je tole: Zakaj moramo biti mi večno na dnu, zakaj nimamo dostopa do kapitala? Na to vprašanje bo prej ali slej treba korenito odgovoriti, kajti zastavlja se znotraj globalnega kapitalizma, ki ga zaradi notranjih kontradikcij generira sam, ne ta ali oni gospod ali ta ali ona gospa.

Če vprašate srednji razred, ki ima udoben položaj v globalnem kapitalizmu, ali je prav, da ljudje z dna pridejo na Zahod, je odgovor povsem jasen in enoznačen: ni prav. Prihod takih ljudi na Zahod strukturno nujno pomeni grožnjo privilegijem srednjega razreda, ki se jim ta kajpak ni pripravljen odreči.  

Obstaja tudi preprost odnos ljudi do tega, kar imenujemo drugo, ki je strukturno nujno nekaj slabšega in manj vrednega. Življenje drugih (na primer ljudi z družbenega dna, migrantov, beguncev), poudarja Alain Badiou, nima nobene cene. Ko umirajo v tisočih na poti na Zahod, se zanje v glavnem nihče ne zmeni, mediji zgolj navajajo suhoparne številke, ki povedo, koliko jih je utonilo ali kako drugače umrlo.

Sklep se ponuja sam od sebe: ljudje, ki nimajo nobene cene, nimajo vstopa na Zahod, kjer ima vse ceno. 

Toda prav tako je res tudi tole: v globalnem kapitalizmu objektivno obstaja drugo. Ne obstaja spor med globalnim kapitalizmom in sistemom, ki je drugačen od njega, ker ga preprosto ni, temveč obstaja notranji spor med kapitalizmom in drugim od njega. In ta je nerazrešljiv.

Je v takem svetu res mogoče zmanjšati gigantske razlike med temi, ki imajo, in onimi, ki nimajo? Niti slučajno, saj bi potem nujno pomenilo, da imajo eni manj, kajti drugi brez tega ne morejo imeti več.

Namesto o sporu dveh gospodov bi zato morali govoriti o notranjih kontradikcijah samega globalnega kapitalizma in sporih znotraj njega, ki so nerazrešljivi. Zlahka prerastejo v svetovno vojno.

Nisem rekel, da zagotovo bodo prerasli, je pa to mogoče. Noam Chomsky ne govori kar tja v tri dni, ko vedno znova omenja možnost jedrskega spopada. Pa o tem ne govori le on. O tem v pravljici o srečnih Slovencih leta 2050 seveda ne boste brali; vprašanje je, če leto 2050 sploh bo za vse ljudi.

Na tej točki se povsem strinjam z Badioujem, ki pravi, da moramo nujno vsi postati novi komunisti. Zakaj bi morali postati komunisti in zakaj se strinjam s filozofom?

Komunisti bi morali postati zato, ker je komunizem od nekdaj ime za strateško vizijo, ki je ni mogoče skrčiti na globalni kapitalizem. Tako pravi Badiou in ne najdem niti enega dobrega razloga, da bi mu nasprotoval ali ugovarjal. Tudi če bi mu hotel ugovarjati, mu ne bi mogel.

Nova komunistična internacionala bo tako združevala ljudi onkraj znanih identitet. To je izjemno pomembno: stare identitete pustimo za seboj in se odpremo novemu. Ne oklepamo se narcističnih identifikacij, kot je predlagal že Freud, ker so iluzorne in so del obstoječih imaginarijev v svetu, v katerem se dogaja to, kar opisujem.

Naša naloga je torej jasna: pot vodi samo naprej, k novemu, ne pa nazaj, k staremu, k starim varnim identitetam.

V prvi polovici 20. stoletja je fašizem premagal komunizem in pahnil svet v totalno destrukcijo. Če nove komunistične strategije ne bodo dovolj močne, se utegne destrukcija ponoviti.

Zakaj se torej strinjam z Badioujem? Ker ne želim destrukcije in ker mi pamet pravi, da se ji lahko izognemo.

Naj se za konec vrnem k onima gospodoma. Spor med njima lahko opišemo tudi takole: eden zagovarja partikularnost, zatohlost varne domačije pred tujci, o čemer sta govorila tudi Cankar in Prešeren, drugi zagovarja razsvetljenstvo, odprtost do novega, naprednost in univerzalnost.

To torej nikakor ni konflikt med dvema gospodoma, temveč je konflikt med starim in novim, med destruktivnostjo kapitalizma, kakršen vlada svetu, in novimi idejami bodočnosti, ki so ideje komunistične internacionale.

Povedano še nekoliko drugače: v globalnem kapitalističnem svetu je gospodar sveta denar, medtem ko bo v novem svetu bistveno drugače.

Kako drugače bo v novem svetu? Tako, da denar ne bo Bog, temveč bo prevladovala odprtost duha. To ne pomeni, da bomo nenadoma in magično vsi srečni, bomo pa zmožni za bolj dostojanstveno življenje kot je to, ki ga sicer živimo.